Številna umetniška dela, imena šol in drugih ustanov ter prireditve na obeh straneh meje opozarjajo, da se nekatera dogajanja v preteklosti neizbrisno vtisnejo v naš DNK. Matija Gubec je simbol upora, pa čeprav raziskave zgodovinarjev in »zgodovinarjev« kažejo, da sploh ni bil Matija, ampak Ambrož, da morda ni bil tlačan, ampak razbojnik, da ga v Zagrebu sploh niso kronali z razbeljeno krono na razgretem železnem tronu (bi ga pa, načrtovali so, a jim je, kot sklepajo, ušel in z drugo identiteto umrl naravne smrti). Ljudska domišljija pa pravi, da sta mu na begu pomagala dva zagorska griča, ki sta staknila vrhova in ga skrila, zdaj pa tam čaka, da se mu bo brada devetkrat ovila okrog kamnite mize, potem bo pa spet prišel delat red … Zveni nekam znano.
Verodostojni zapisi iz tistih časov pričajo o neverjetni krutosti tedanjega plemstva, ki je tlačane gnalo do onemoglosti, jih pošiljalo v svoje vojne, jim nenehno nalagalo nove dajatve, posiljevalo njihove ženske in jih okrutno kaznovalo za vsako malenkost. Strah pred ljudmi, ki so videti kot ti, ki govorijo tuji jezik (ali pa tudi tvoj, vendar bolj omikano), imajo polna usta humanosti in plemenitosti, hkrati pa s teboj ravnajo, kot da si stekel pes, je nekaj, kar se vleče skozi generacije. Ko sem šla pred več kot dvajsetimi leti za štiri leta v Trst, sem mislila, da kaj vem o slovenski manjšini, se mi je pa zdelo, da bi naši ljudje lahko malo bolj sproščeno sodelovali z demokrati na italijanski strani. Od časov fašizma je vendarle minilo veliko let. Potem začutiš – in za kaj takšnega moraš biti tam, blizu, sredi dogajanja – nesramen, podcenjevalen odnos do državljanov slovenskega porekla, ki se nočejo stopiti z »visoko italijansko kulturo« in že z imeni in priimki ter svojimi šolami kažejo, da so nekaj drugega. In da hočejo to tudi ostati.
Takšne kraje, kot je Donja Stubica z ogromnim Augustinčičevim kipom, posvečenim Gubcu in kmečkemu uporu, je treba obiskati. Nekako prvinsko začutiš, kaj je človek sposoben narediti človeku. Morda dojameš, zakaj v potresu prizadeti Maročani nočejo francoske pomoči, Francija pa tega ne razume, češ da je vendarle njihova večja sestra. Večja že, ampak tudi zelo okrutna, ko je še tam vladala. Morda razumeš, zakaj se nenehno upirajo Čečeni, ki jih imajo Rusi za razbojnike, zakaj Ukrajinci, pa čeprav govorijo rusko, na življenje in smrt branijo svojo identiteto, zakaj Belgijci na nekaterih območjih Afrike še zmeraj veljajo za žive hudiče, njihovih zločinov pač ni mogoče z ničimer opravičiti in odpustiti. Zakaj se kljub evropskemu blagostanju čedalje bolj z dušo in srcem upiramo brutalnemu kapitalizmu. Ki za profit izniči vse, kar je človeškega.
Mimogrede, pesem »Le vkup, le vkup uboga gmajna« je zapisana na letaku iz leta 1515, ko je bil največji slovenski kmečki upor. V slovenščini, kakršna je takrat pač bila. Še danes jo ognjevito prepevamo, čedalje bolj. Tudi v Donji Stubici je tisti dan zadonela, vsi z izletniškega avtobusa smo jo znali.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 39, 26. september, 2023.
