Fantastično ga je bilo spremljati vsak petek, ko je dobesedno dirigiral zborčku svojih imitatorjev v Radiu Ga-ga, in ko sem slišala njegov govor v podporo javni RTV, sem zaploskala. S platneno vrečko na rami je govoril zbrano in, zopet ne najdem druge besede, genialno. Njegove misli in izreko bi morali občudovati še tisti, ki se s povedanim niso strinjali. Ali takšne kalibre sploh še delajo? Kdo ga bo nasledil, kaj bo z Radiem Ga-ga? Da, tudi o tem se sprašujem.
Kot me bega vprašanje, zakaj nisem bila bolj zavzeta in tečna, ko sva se pred meseci dogovarjala za intervju in mi je zaupal, da ga je očetova smrt strla. Lovila sva se tudi lansko jesen, a se je rad izmuznil, predvsem pa je ob napornem boju za javno RTV pojamral: »Kaj je meni pri 60 tega treba?« Mir in prosti čas sta bila zanj nadvse dragocena.
In gozd. Že kar desetletje nazaj smo se dobili tik pred Grosupljem, in ker je govoril o tem, da v gozdu najde svoje sanje, sva ga s fotografinjo Matejo zvlekli prav tja. Narava ga je navduševala, v njej se je zavedal, da je vredno živeti. »Narava je moj prvi stik z emocijami, je nekaj, kar je bilo lepo že v mojem otroštvu. Narava je statična komponenta našega življenja.« Dinamične spremenljivke – od gospodarskih do političnih razmer – so mu šle silovito na jetra.
Če svojega uma ne bi ohladil v naravi, bi ga nepravilnosti in krivice v družbi pripravile do zelo nasilnih dejanj, je dejal. Prav tako je bil ponosen, da mu je na pragu petdesetih narava odkrila fantastično misel. »Ko se sprijazniš in dojameš, da si minljiv, ko se sprijazniš in dojameš, da si v letih, in ko se sprijazniš, da so stvari pač take, kot so, si samemu sebi podaril še eno življenje, še eno mladost.« Iz življenja je izluščil tisto, kar je lepo, in pustil vse slabo. Tako je dejal pri 50.
Najlepše mu je bilo, ko je sledil nosu in hodil tudi po sedem ur. Potem je koga poklical, da je prišel ponj, ali pa je skočil na avtobus. Trdna debla in šumeče krošnje so bili njegov pristan. Ter dom na hribu, kjer ga ljubljanska megla ni mogla doseči.
»Mogoče je smrt smiselna. Dopovedujem si, da je. Ne bi rad umrl v tri krasne. Če bom kdaj izvedel odgovor na vprašanje, zakaj je, na primer, sedem milijonov svetlobnih let stran od sonca ena zvezda in kaj počne tam, bo to pomenilo, da po smrti nekaj je, ker v tem življenju tega ne bom izvedel. S tem se tolažim. Po smrti mi bo marsikaj jasno,« je pred osmimi leti v intervjuju povedal naši kolegici Alenki Sivka.
Pri 60 letih in 30. obletnici Radia Ga-ga pa je navrgel, da bo ob petkih skakal tudi iz groba. Pridi, Sašo, ti samo pridi!
Besedilo je objavljeno v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
