Skupina zaposlenih iz enega največjih domov za starostnike, mariborskega Doma Danice Vogrinec, se je v stiski obrnila na nas že pred mesecem dni. Pred sestankom pa smo od druge skupine zaposlenih prejeli tudi anonimno pismo z očitki o številnih nepravilnostih v domu. Naši sogovorniki izražajo stisko, obup in nemoč. »Ne znam vam opisati, kako jih dobimo po glavi, če se kdo izmed nas oglasi in opozori na problem. To je neznosno kričanje in poniževanje, ustrahovanje, nadiranje; to se stopnjuje zadnja leta. Postajamo apatični, saj se ne ukrepa, nič se ne premakne na bolje. Zgoditi se bo moralo res nekaj hudega.« Mar ni dovolj hudo že to, da stanovalki na varovanem oddelku niso mogli zagotoviti varnosti in je po trikratnem fizičnem napadu umrla za posledicami poškodb?
Gre za enega največjih domov za starostnike, kjer več kot 400 zaposlenih skrbi za 900 oskrbovancev.
Pogovarjali smo se tudi z nekdanjimi zaposlenimi, pa nekdanjimi člani sveta zavoda ter pridobili še nekaj preostalih anonimnih pisem, pisma so pošiljali tudi na ministrstvo, na svet zavoda doma, vendar so bili očitki vedno odpravljeni. Ali nas bo končno kdo slišal? Bi lahko kdo preveril stvari, ki se dogajajo v domu?
Vsaj tisti, ki si upajo spregovoriti, se počutijo ponižani, celo izdani od vseh. Zaradi tega ljudje iz doma odhajajo in še bodo (v druge domove, v bolnišnico, tudi v Avstrijo). Odšli so tudi že zelo dobri delavci. Tisti, ki vztrajajo, to počno predvsem zavoljo stanovalcev. »Kaj bo potem, ko odide sleherni med nami? Bojim se, da se bo nekega dne zgodilo nekaj strašnega, šele takrat bo prišlo do sprememb na vrhu. Starejši zaposleni bomo še zdržali, mladi pa ne bodo, šli bodo in bojim se, da bo prišlo tako daleč, da bodo morali ta dom zapreti. Ni pa nam vseeno za stanovalce. Četudi z zadnjimi močmi, boš poskrbel za varovanca. Zato se tudi ne bo nikoli zgodilo, da bi stavkali.«
Krvavo spolovilo, nepojasnjen hematom in pomirjevala, da o letih brez svežega zraka, spuščenih roletah ob petih in 15 urah v isti plenici ne govorimo.
Medtem ko so v drugih domovih po Sloveniji zaposleni prejeli covidne dodatke, so jih v Domu Danice Vogrinec čakali eno leto. »Vodstvo nam je govorilo, da nam ne morejo nakazati (krvavo zasluženih) dodatkov, ker ministrstvo ne da denarja. V redu, smo potrpeli, samo da je direktor dobil dodatek za uspešno delo.«
Denarja ni za nič. Hudo jim je tudi, ker stanovalci plačujejo za storitve, ki se potem sploh ne izvajajo. »Naj navedem samo najbanalnejši primer, kot je praznjenje košev, da ne govorim o doplačilu za balkon, pa ga stanovalec sploh ne more koristiti, ker so postelje preširoke, da bi nepokretnega človeka spravili na zrak. V domu so nepokretni, ki nimajo nikogar in niso bili na zraku več kot tri leta! Sanacija objekta bi bila nujna že pred časom,« pripovedujejo zaposleni in pokažejo fotografije dotrajanega stropa v nadstandardni sobi, neprimernega stranišča (s stopnico), obtolčenih vogalov na hodniku, prenosne postelje za kopanje. »Za nič ni denarja. Nimamo servirnih mizic, s katerih jedo pri postelji –pokvarjene so in se znajdemo, kakor znamo, popravljamo ... Razdeljevanje hrane je oteženo in počasno, ker nosimo vse v rokah, saj nimamo pladnjev.Najboljši dom v Evropi? Ne bi rekla.« Delavke z minimalnimi dohodki nemalokrat celo s svojim denarjem kupujejo baterije za TV-daljince, šampone ... »In to skrivamo pred vodstvom, ker bi ponorelo.« Tudi stole za ambulante na oddelkih so že nosili od doma, ker so tako dotrajani, za nove pa ni denarja.
Ne morejo požreti, kaj so člani uprave počeli na dan solidarnosti, ko so nekateri zaposleni po vikendu (dva dneva zapored delaš po 12 ur in pol, dve zaposleni pa sta odgovorni za celo nadstropje oskrbovancev) delali še en polni delovni dan. »Tistega dne se je uprava odločila, da bodo čistili okolje. A se šalite? Bolje bi bilo, da bi nam pomagali na oddelku – pa ne, da bi nam pomagali pri negi, ampak da bi se pogovarjali s starostniki. Ti nas zaposlene, kadar nam hočejo kaj povedati, primejo za roko, da si zagotovijo, da jim ne bomo pobegnili, ker se nam vedno tako mudi, saj nikoli nimamo časa. Pogosto potrebujejo samo pogovor – in to bi lahko delali člani vodstva. Pa da bi koga na sprehod v vozičku peljali.«
V eni plenici tudi po 15 ur!
V anonimnem pismu je omenjena sporna praksa, ko »dajo starostnike ob 16. uri na suho«.Kaj to pomeni? »Varovancu pripadajo tri ali izjemoma štiri plenice na dan. Nepokretnemu se zjutraj naredi nega: nekateri so na vrsti za kopanje (enkrat na teden), preoblečemo posteljo, uredi se okolica, človeka se pripravi za zajtrk in upamo, da smo dovolj hitri, da bodo pred zajtrkom res vsi urejeni in v suhih plenicah. Pred kosilom je znova čas za menjavo plenic, ki so takrat včasih tudi suhe. Popoldne še koga stuširajo ali okopajo in okoli 16.30 je na vrsti že nameščanje nočnih plenic. Med vikendom se žal nameščanje nočnih plenic zgodi celo že ob 16. uri.«
Tako so lahko ljudje ob koncih tedna v eni plenici tudi od 16. ure vse do naslednjega jutra. »To je seveda grozno. In včasih ga skupaj s plenico spravimo tudi že v pižamo in spustimo rolete – ob 17. uri. Nekatere izjeme si izprosijo menjavo plenic tudi ponoči – ker so glasnejši, ker imajo morda svojca, ki se zavzame za to ... Ampak večina je v isti plenici tudi po 14 ali 15 ur.«
Starostniki z mokro (ta je lahko zaradi intenzivnejše hidracije poleti zelo mokra) ali celo pokakano plenico postanejo nemirni, in če so preveč nemirni, trgajo, se poskušajo sleči, zato jih spravijo v pajac, da se ne morejo sleči (ali pa celo dobijo pomirjevalo). Pa seveda pride tudi do vnetij spolovil, kože ...
Je to naša normalnost?
Veliko starejših je preprosto vdanih v usodo, pripoveduje zaposlena. »Kadar rečemo vodji, da nas je premalo, prejmemo odgovor, naj opravimo samo nujno. Za nekoga je nujno nekaj drugega kot recimo za drugega, skrbnejšega zaposlenega. Nekomu ni mar in pusti starostniku postano vodo ali kavo v skodelici, ki se poleti skisa v nekaj urah. Pa tudi o pomanjkanju klim in 30 stopinjah v sobah s štirimi posteljami bi še lahko govorili – lahko si mislite, da je nevzdržno in se ne da dihati. Pri nas ni reda. Kaj naj? To morajo urediti vodje. Vsi smo že apatični.«
V domu morajo zaposleni preko javnih del opravljati dela, za katera niso usposobljeni, nego nepokretnih izvajajo tudi strežnice, kar jih spravlja v stisko. Za razliko od izučenih bolničarjev tudi niso usposobljene, da bi pri starostnikih opazile skrb zbujajoča stanja.
Če ne bi vedeli, kaj se dogaja v kakšnem drugem domu, če ne bi pogledali čez druge pragove, kaj vse se da urediti, kako obnoviti dom, bi verjeli, da se pri njih nič ne da. Ker ni denarja. Kako je lahko denar drugje? To se med drugim sprašujejo zaposleni.
Moja pretepena mama. Gospa Marija je bila na oddelku za dementne in je po treh napadih sina druge stanovalke doma (Marijini otroci za napade sumijo tudi stanovalko, ki se je vedno vkopala na vratih njene sobe, da si komaj prišel mimo nje), ko je bila vsa v modricah ter celo na šivanju glave in posegu v bolnišnici, umrla. Njene uradne skrbnice, hčerke Nataše Kukovec, niso pravočasno in ustrezno obveščali, predvsem pa gospe niso pravočasno zaščitili, niso poskrbeli za njeno varnost.
Bivala je na oddelku, kjer naj bi bil zagotovljen 24-urni nadzor, pa niso vedeli, od kod in od kdaj hematom na glavi. Ko so svojci prišli enkrat na obisk okoli šeste ure zvečer, je bila vsa zaspana, večerje ni mogla pojesti. Tudi druga stanovalka ob njej je ob sedmih zvečer že spala. Zaradi pomirjeval? Sestra na oddelku takrat ni vedela, katera zdravila so dali njihovi mami (pozneje so ugotovili, da je prejemala pomirjevalo Risperdal, o čemer niso bili obveščeni). Poleg tega so bili svojci zgroženi, ko so ugotovili, da ima vneto in krvavo spolovilo. Na to jih ni nihče opozoril.
Njena druga hčerka Damijana Habit se, strta od bolečine ob izgubi mame, sprašuje, kaj vse se dogaja šele tistim, ki jih svojci ne obiskujejo tako redno, kot so to počeli oni. »Osebje je vedelo za nasilnega svojca, a niso ukrepali, prijavili so nasilje, a ni šlo dalje – nič se ni zgodilo. Nihče ni kriv, nihče ne sprejema odgovornosti. Zelo, zelo sem razočarana, saj sem mislila, da dajem mamo v dobre roke, v enega najboljših in znanih domov. Zdaj spoznavam, da je ta dom dober samo za tiste, ki so pokretni, vsi dogodki so zanje, najranljivejši pa so ... Dvomim tudi, da držijo zagotovila direktorja, da je osebja dovolj. Ko je mama prosila, da bi šla na stranišče, je nihče ni mogel peljati. Delavci si res zaslužijo tudi pavzo, to vem, ampak trije naenkrat? Prepričana sem, da bi z drugačnim ukrepanjem moja mama še živela. Zelo mi je hudo, saj sem zaupala, da bo moji mami v domu dobro, da so tam naši ostareli varni, da je zanje dobro poskrbljeno,« je pet mesecev po mamini smrti še vedno globoko pretresena Damijana Habit.
Inšpekcija ni ugotovila nepravilnosti. Njena sestra Nataša Kukovec je izkušena medicinska sestra in vodstvu doma očita mnogo nepravilnosti, ki so se pokazale v ravnanju z njeno mamo. Poudarja, da je zaradi poškodb glave (posledica nasilja) prišlo do subduralnega hematoma. »To je zelo težka telesna poškodba, medtem ko so v domu zatrjevali, da gre za lahko telesno poškodbo. Mama z demenco bi živela še nekaj let. Umrla je izključno zaradi hematoma. Za našo mamo je prepozno, nje ne moremo več rešiti, treba pa je zadevi priti do dna, da se to ne bo več dogajalo. Želim, da naše zgodbe ne doživi nihče več, saj je izkušnja preveč boleča.«
Opozarja, da je na varovan oddelek v domu prelahko priti – vsem je dostopen. »In mi plačujemo za tako varnost?! Nad zaposlenimi nimam pripomb, ker razumem njihovo stisko. Kadra je dovolj, so mi zagotovili njihovi nadrejeni, vendar vem, da za opazovanje glave pri moji mami (to bi morali po poškodbi po navodilu zdravnikov izvajati) ni bil nihče pooblaščen. Z mamo niso grdo ravnali, vendar vodstvo ob prvem incidentu ni pravilno ukrepalo. Bolničar ne more zagotoviti varnosti, to mora storiti vodstvo. Direktor bi pred nasilnim obiskovalcem moral zaščititi že zaposlene, a je le izjavljal, da nič ne more.Je pa policija ravnala korektno in nad njo nimam pripomb.«
O njihovi izkušnji in celotni zadevi je podrobno obvestila varuha za človekove pravice, socialno zbornico, častno razsodišče, ministrstvo za zdravje in socialno inšpekcijo. Slednja po besedah sogovornice ni ugotovila nepravilnosti. »Mama je v treh mesecih dobila tri poškodbe glave, za katere ni bilo pojasnila. Nasilja niso preprečili. Tak način dela s starostniki je torej pri nas strokoven, pravilen in zaželen?!«
Hvaležna sem, da sem lahko šla od tam
Pogovarjali smo se tudi z nekdanjimi zaposlenimi. Ena izmed sogovornic, ki ne želi biti imenovana, je sprva dejala le: »Hvaležna sem, da sem lahko šla od tam.« Nato pa še: »Želim si, da javnost (naposled) izve, kaj se v tem domu dogaja.« Tišina zaposlenih ji je znana, opisuje, da sklonjenih glav čakajo, kdaj bo udarilo po njih, in so hkrati veseli, če ne. »Če tam pokažeš, da misliš s svojo glavo, ter predlogi, pobude in razmisleki niso v skladu s pričakovanji najvišjega, je vse narobe.«
Potrdila nam je domala vse očitke iz anonimnega pisma in tiste, ki so jih navedli naši sogovorniki. Med njimi so namreč tudi takšna vprašljiva ravnanja vodstva, kot so navodila, da morajo določenega zaposlenega ignorirati, se z njim ne pogovarjati, celo zapustiti prostor, kadar ima ta nezaželeni zaposleni besedo. Je kaj takega sploh možno? Da, je, so nam potrdili zaposleni in nekdanji zaposleni.
Nekdanja zaposlena, ki ji je zaradi stanja v Domu Danice Vogrinec še vedno zelo hudo, nam je tudi povedala, da se je v domu dogajalo veliko nasilja s strani zaposlenih nad oskrbovanci, a se je vse pometlo pod predpražnik. Ker so to počeli taki, ki so si to lahko dovolili in jih je ščitil direktor. To so bili do direktorja izredno lojalni zaposleni, ki bi zanj storili marsikaj. Tudi po evidentiranem nasilju (stiskanje in zvijanje rok oskrbovancem – celo polomljene dlančne kosti) se ni zgodilo nič. »Marsikdo je odšel, ker tega ni mogel gledati.«
Tudi ona, kot pred njo še ena bivša zaposlena, nam je izpričala, da vse to, kar se dogaja zaposlenim v tem domu, tisti zunaj ne morejo razumeti. »Včasih se zdi kot znanstvena fantastika.« In to že dve desetletji?!«
Nekdanja članica sveta zavoda pa nam je dejala: »Za zdaj vam lahko rečem le to, da sem odstopila iz sveta zavoda, ker je moj mir več vreden. Tam je bilo nemogoče delati. In še to: preveč stvari je v ozadju. Resnih.«
Ukradeni denar
V domu obstaja tudi blagajna, kjer se zbira denar stanovalcev – tako imenovana žepnina, gre za nizke zneske(porabijo jih za frizerja, žetone za kavico, doplačila za zdravila ...) predvsem za oskrbovance, ki nimajo svojcev. Za to blagajno je skrbela uslužbenka v računovodstvu. Ob menjavi glavne računovodkinje ob dopustu je ta ugotovila, da nekaj ni v redu. Da je iz te blagajne nekdo kradel deset let! Znesek odtujenega denarja je narasel na 100.000 evrov. Sklenjena je bila izvensodna poravnava, so nam povedali zaposleni. Ampak nekateri med njimi dvomijo, da bo ta denar kdaj vrnjen. Direktor vse te očitke zavrača, na pojasnila z ministrstva še čakamo.
Strašno si želijo jajc
Jedilnik v domu je preveč enoličen (pa zakaj kakšno nedeljo ni ocvrtega mesa, če si ga stanovalci želijo?), poleg tega na oddelke dobijo premalo hrane, in ko negovalke in sestre prosijo za več, so krive one, češ da ne znajo razdeljevati hrane. »Neko normalno porcijo pa ja moramo dati na krožnik, hkrati poznamo stanovalce na oddelkih, vemo, koliko kdo poje, kdo ima kaj rad. Kljub temu nam hrane dostikrat zmanjka. Varovancem poskušamo uresničiti želje in gremo zanje tudi v kuhinjo, izplen tam pa je odvisen od volje šefa kuhinje. Starostniki si pogosto želijo jajca, ki so redko na jedilniku, in če že so, je to jed, pripravljena iz jajc v prahu – instantnih jajc.« V trdo ali mehko kuhanih jajc na jedilniku ni (razen pirhi za veliko noč). Zato si v kuhinji negovalke izprosijo kakšno jajce ali dve in jih skuhajo kar na oddelku.
Ni varno za uporabnike?
V januarja izdani analizi strokovnih nadzorov Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije so o Domu Danice Vogrinec zapisali tudi, da »sistem kakovosti in varnosti v zavodu ni vzpostavljen, kultura varnosti ni prepoznana, izvajajo se posamezni elementi, ki pa jih zaposleni v zdravstveni negi ne poznajo dovolj dobro in v aktivnostih ne sodelujejo.« Nadzorna komisija je iz pogovorov z zaposlenimi prepoznala, da se premalo pogovarjajo med seboj, v timu in z nadrejenimi. Pri izvajanju zdravstvene nege dolgotrajno odsotni kadri niso nadomeščeni, ugotovili so tudi odstopanja pri upravljanju zdravil. »Trenutna organizacija in način dela ne zagotavljata kakovostne in varne oskrbe za uporabnike.« Ugotovili so tudi, da so zaposleni pripravljeni pomagati in skrbeti za uporabnike kljub povečanim obremenitvam zaradi pomanjkanja kadra, pogrešajo pa pogovor na vseh ravneh in njihovo vključevanje.
Direktor se je na očitke odzval
Direktorja Doma Danice Vogrinec Marka Slaviča smo seznanili z očitki iz anonimnega pisma kot tudi s pričevanji zaposlenih in ga prosili za pojasnila. »Tako stanovalci kot zaposleni smo bili ogorčeni ob tako grozoviti zlorabi, ki si jo je ob razpisu za direktorja (1. 9., op. a.) privoščil brezvestni anonimnež. Svet doma je po navodilu ministrstva že obravnaval vsak stavek v navedeni anonimki in sprejel 20 sklepov o seznanitvi in zaključil, da pri nobenem ukrepanje ni potrebno. Zgroženi smo še posebej ob dejstvu, da so moja vrata za pomoč komurkoli odprta nesorazmerno dolgo v večer in da me stanovalci zelo spoštujejo. Hudo in nepredstavljivo je dejstvo, da se moramo ob nepopustljivem zavzemanju za odgovorne in učinkovite javne sisteme in skrbi za skupnost zagovarjati ob takih navedbah, nad katerimi se zgražajo tudi moji kolegi v evropskih inštitucijah. Lepo vas pozdravljam in vabim kadarkoli na obisk v Dom, ki je podrl mejnike tradicionalne skrbi za starejše (koncerti, prireditve, odnosi ...),« nam je odgovoril.
Kaj pravi ministrstvo za solidarno prihodnost?
Vse očitke in dodatna vprašanja smo poslali tudi na ministrstvo za solidarno prihodnost, a nam do petka zjutraj (zaključka redakcije) odgovora niso posredovali. Objavili ga bomo takoj, ko ga prejmemo.
Objavljeno v Jani, št. 38, 19. 9. 2023
