Želim samo povedati, da so morebitne tropske noči v tej dolini med gorami v primerjavi z drugimi kraji zelo osvežujoče! V rezervi imam pa še tudi kakšno posebno tehniko za odganjanje nočne vročine. Pomislim na občutke, ko sva z Janekom bredla po res hladni Soči. Ali pa mislim na tone peletov, ki jih moram nabaviti za ogrevanje pozimi. Vam povem, da me pri priči ohladi mrzel pot, hehe.
No, ta noč je bila drugačne sorte. Vzrokov zanjo pa čisto preveč! Najprej klasičen: za vogalom je čakala polna luna. Pa na zlom poletja so me opozarjali. In na hude nalive z morebitno točo. Še bolj zaskrbljen je bil zaradi tega Janek! Pri priči je pospravil vse kratke hlače in poletne majice v omaro. Vsi kupčki oblačil so bili malo prašni, ker morajo biti razstavljeni po stolih v sobi. Pa sem jih zmetala v pralni stroj in oprala. Janek je bil kmalu v dežurstvu. Tipal je perilo na vrvici, in ko se mu je zdelo, da je že kakšen kos posušen, ga je zložil v košaro za likanje. Potem se je nekaj časa smukal okoli mene in mi govoril: »Prav, mama!« Kar pomeni, da ima nekaj za bregom. Vedno me dobi na to zvijačo! Tako milo in prikupno zna gnezditi naokoli, da mi kar izleti iz ust, naj pripravi desko za likanje.
Pa sem likala, kaj pa naj drugega! Prvič, pa drugič, pa tretjič še proti večeru. Na vrvici sta bili še dve njegovi mornarski majici (no, v omari jih je še najmanj deset!). Potem sem pa sklenila, da je za danes dovolj! Prisežem, da nisem niti za trenutek spustila na svetlobo svoje temne plati! Računala sem, da bo Janek kmalu zaspal in pozabil na obe cunji na vrvici. Zato sem se še posebej potrudila pri branju pravljice, pri njej se je kdaj pa kdaj tudi nasmejal, še večkrat pa globoko vzdihoval. No, nadaljevanje že najbrž slutite, če se družite z nama! Janek je pozno v noč bentil: »Ni naredu! Kaj sem mu reku?« Spol pač največkrat določa kar po sebi. Medtem je napol v temi večkrat izpraznil košaro s perilom in jo vnovič zložil.
Zjutraj, še preden je zavrela voda za mojo kavo, je bil že buden. Niti pogledal me ni. Moje trdo srce se je očitno ponoči zmehčalo, hehe, vzela sem likalnik in naju rešila muk. Perilo je izginilo v trenutku, ampak do Tolmina me Janek še ni maral! Saj veste, tisto, ko otrok gleda z velikimi, žalostnimi očmi in mami nemo polaga na dušo: »Razočarala si me! Žalosten sem! Nisi izpolnila mojih pričakovanj!« Priznam, ni mi bilo čisto vseeno. Ampak se tolažim, da se je morda Janek iz tega tudi kaj naučil. Da moramo vsi ljudje na tem svetu kdaj znati malo počakati, da so nekatere reči pomembnejše kot druge, da je treba drugega človeka tudi upoštevati … Seveda, če bom jaz znala biti doslednejša.
Tako sva se tisto jutro skoraj v tišini peljala do Tolmina. Janek je zraven občasno tudi mižal, jaz pač nisem mogla, ker sem vozila, hehe. Obetal se je še vroč dan. Doma sem iz posebnega kupčka svojih knjig poiskala Ob reki Piedri sem sedela in jokala. Seveda, Coelho. Včasih me kakšna knjiga res pokliče. Janek je, še vedno brez besed, zaloputnil vrata in odšel k svojim prijateljem. Jaz sem se odpravila za Sočo.
Nad reko so bile še debele meglice, in ko sem jih natanko opazovala, sem videla drobcene, drobcene kroglice vode, ki je izhlapevala. Okoli rumenega sonca je bil še oranžen sij. Modrozelena voda je hitela navzdol, po njej pa navzgor dve rački. In v plitvem tolmunčku so se zadrževale drobne ribje mladice. Stopila sem v reko in okoli nog me je ovilo nešteto drobnih zrnc mivke. Odsev sonca je migetal po brzicah vode, vendar se ni premaknil. Naredila sem fotografijo. In ko sem jo pogledala, sem bila razočarana. Nič ni bilo na njej tako, kot je videlo moje oko in je čutila moja duša.
Brskala sem po knjigi in razmišljala o deklici Pilar. Prav tako je sedela ob neki svoji reki, se prepričevala o tem, da bo zmogla pozabiti na svojo veliko ljubezen. A srce, karkoli je že tisto v človeku, tega ne zmore. Pilar, na zunaj močna ženska, v sebi pa šibka.
Ne, jaz nisem razmišljala o takšni vrsti ljubezni, ampak o tem, kako se zaradi ljubezni do otroka človek hitro spreminja, večino preostalih sprememb pa sprejema z muko. Moja slaba vest mi je dopovedovala, da sem Janeku pokvarila noč in jutro. Pa tudi o tem, da bo nekoč moral živeti brez mene in ne bo nikogar, ki mu bo takoj izpolnil vse njegove želje.
Ja, potem pa sem tudi jaz jokala … Na zunaj močna in v sebi krhka …
»Nihče ni več spregovoril. O ljubezni ni potrebno govoriti, zakaj ljubezen ima svoj lasten glas in govori sama zase,« piše Coelho.
Takšno je bilo tisto jutro, pot domov pa natančno takšna, kot jo opiše moj ljubi pisatelj!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
