TVD Partizan Tabor. Pol okoliške mularije se nas je zviralo po telovadnih orodjih. Tudi tekmovali smo. Tu in tam je bil kdo dober – bili so to časi Cerarja, Brodnika, Vratiča … Velika večina pa nas je samo z veseljem plezala po bradlji, cepala z gredi, skakala čez kozo in se imela »fajn«. Ker smisel vsega sta bila veselje do miganja in druženje. In za vse to razkošje je moja mama odštela le nekaj dinarjev letne članarine. Če bi bilo treba več, mene in mnogih mojih vrstnikov ne bi bilo poleg. Na našo srečo takrat miganje še ni bilo biznis. Zelo donosen biznis.
Na našem zadnjem družinskem srečanju smo tudi o tem. Vsi moji vnuki in vnukinje obiskujejo popoldanske športne dejavnosti. Najstarejši vnuk se je pred leti zagnal v kolesarstvo. Roglič, Pogačar … itak. Najmočnejši klubi ne vedo, kam s podmladkom. V moji bližini je eden. Ceste tod okoli so polne zagretih otrok v prepoznavnih dresih. Popoldne, ob sobotah, nedeljah … Tudi naš dečko je gonil. Dokler ni presedlal h košarki. In njegov oče bo poleg treningov trenutno aktualne košarke še nekaj let plačeval mesečno zavarovalnino glavnemu sponzorju prejšnjega sinovega kluba. Taka je pogodba. Denar je sveta vladar.
Za vse to popoldansko športanje otrok morajo starši kar globoko seči v žep. Priznam, nisem vedela, da tako globoko. Dve naši dekleti plezata. Janja Garnbret je magnet. Lastniki množice plezalnih sten po Sloveniji lahko le upajo, da bo še dolgo vztrajala. Trening na plezalni steni stane mesečno 150 evrov. Kje manj, kje tudi več. Lastniki sten imajo stroške, trenerji morajo živeti, tudi država gotovo pobere svoje … Če imaš tri otroke in športanje vsakega mesečno stane 150 evrov, je to 450 evrov mesečno. Letno – brez počitnic – pa okoli pet tisočakov!? Kje so še oprema, športni tabori, vožnje na tekme … Priznam, da me je kar zmrazilo. Toliko!? Za mularijo veselje in strast, za starše, ki lahko, velik finančni zalogaj, za ponudnike treningov pa biznis.
Ker je 30 odstotkov otrok predebelih, stroka že dolgo moleduje za več ur športne vzgoje v šolah. A ne gre in ne gre. Šolski sistem je nepremakljiv mastodont. Navkljub množici »kadrov« na zavodih in ministrstvu. Ne verjamem, da so šole same po sebi tako zelo rigidne in da učitelji nočejo. Tisti, ki odločajo, se ne premaknejo. Tam potrebujejo strašno veliko časa, za vsako spremembo nekaj let. Medtem pa eni plačujejo, drugi pa čepijo. Že kje. Ponudnikom teh dejavnosti nič ne očitam, zaslutili so priložnost in jo izkoristili. O enakih možnostih bi morali razmišljati »kadri«. Pa ne v smislu, saj plača je v vsakem primeru.
In tako danes ni malo otrok – in staršev z njimi – ki »čepijo« in kličejo bolezni. Ne le zaradi zaslonov. Berem, da se kar 80 odstotkov otrok v šolo vozi, četudi so doma »za vogalom«. Ker se jim peš ne da in ker je tako, po mnenju staršev, bolj varno. Berem, da otrok, mlajši od desetih let, ne sme biti sam doma!? Raje kakšno leto pozneje, pravijo psihologi. Pa saj desetletniki so že petošolci! Kaj so doslej počeli starši? Namesto da bi jih pripravili na življenje, rohnijo po šolah, se zanje prepirajo s profesorji na fakultetah ter jim urejajo seanse pri vseh mogočih uradnih in prostočasnih psihoterapevtih! Si predstavljate, kako jim bo, ko bodo na svojem v svetu, ki niti približno ne bo uravnan po njihovih pričakovanjih? Niti tak, kot je današnji, ne bo.
Dobri nameni res pogosto tlakujejo pot v pekel.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 37, 12. september, 2023.
