Zgodilo se je približno tole: babica je na spletu našla lične, lahke, ortopedsko oblikovane in kaj vem kaj vse še sandale. Takšne za poletne plese na terasi seniorskega kluba. Udobne. Lepe. Ker kar je udobno, je povečini grdo in krampasto. Sandali na spletu so bili za povrh znižani za kar 50 odstotkov. Čuteče srce prodajalca je vedelo, da penzionistke s plesnimi popadki nimajo denarja za drage sandale, zato jih je ponudil po ugodni ceni. 40 evrov za par.
Po povzetju. Torej te ne morejo ogoljufati, je sklepala babica. Ti meni sandale, jaz tebi denar. Pošteno. In je naročila dva para, ene črne in ene rdeče. Črno torbico imam, nam je rekla, vi mi boste pa kupili za rojstni dan še rdečo. Kapirali?! Seveda, seveda, smo prikimavali. Koruzniška snaha si je sicer drznila pripomniti, naj si kupi za začetek le en par, in če bo zadovoljna, še drugega, a jo je babica z gnusom zavrnila. Nekaj zaupanja v ljudi je pač treba imeti!
Potem je začela dobivati esemese. Vaša pošiljka je na poti. Namigovali so, da bi dali zavitek kar v paketomat, a ni trznila. Naj ga pripeljejo domov. Potem so le sporočili, da bodo zadevo nekega dne dostavili. Niso je. Namesto tega so ji poslali sporočilo, v katerem paketomatu je. Štiri dni ima časa, da ga prevzame. Preklemanski paketomat je bil na drugem koncu mesta. Fak. Pusti paket tam, saj imaš polno omaro sandalov, nosiš pa tako ali tako moje, sem ji rekla. Pa je vseeno prepričala vnuka, do jo je odpeljal tja Naprava ji je s kartice pobrala denar za dvoje sandal, ampak v paketu so bili samo eni. Če bi ji pripeljali paket domov, bi takoj opazila, da je v tankem polivinilu samo en par, in pošiljke ne bi prevzela. Pri priči se je lotila prevoznika.
»A vi sodelujete s temi goljufivimi barabami,« se je drla v telefon. Nasveti, da je treba zmeraj začeti pogajanja vljudno, ker je za dramatiziranje potem še zmeraj čas, niso nič pomagali. Ko je prevoznik ugotovil, da ga bo jagababa na oni strani obtožila sostorilstva, ker paketa ni pripeljal domov, je obljubil, da bo prodajalca opozoril, naj reši stvar. Izjemoma. Mimogrede, na paketu ni bilo nobenega imena in nobenega naslova, le neka čudna elektronske pošta. Čez čas se je po telefonu nekdo oglasil in v precej omejeni angleščini predlagal babici, naj jim pošlje račun, da ji bodo vrnili denar. Takšnim barabam, kot ste vi, že ne dam računa, se je drla. Hočem še ene sandale in amen. So rekli, da ne morejo. Je rekla, da bodo že videli hudiča. Nakar so se vdali, izjemoma bo dobila še en par preklemanskih sandalov, ampak dolgo bo čakala nanje. Pač bo.
Babičinih sandalov ni bilo težko najti na spletu, saj jih je ponujalo več prodajalcev, nekateri so imeli na dvignjenem podplatu napisano Gucci, Prada in podobne prestižne blagovne znamke. Pol sveta so nategnili, sem se hahljala. Babica je šla v dotičnih sandalih na ples, nazaj je prišla s pol nižjo peto in odlepljenim podplatom. Ker imamo v bližini še zadnjega živečega čevljarja v mestu, ga je seveda obiskala. Ste te sandale sami naredili ali vam je kdo pomagal, se je čudil. Nima kaj popravljati, ker se je plastika v podplatu sesedla. Koliko pa ste dali za tole, ga je zanimalo. Pet ali celo osem evrov?
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.
