Samo dve točki je imela, seznanitev svetnikov s stanjem na RTV in z načrti za naprej, pa potrditev razrešitve Uroša Urbanije s položaja v. d. direktorja televizije. A so pred prvo točko po samo nekaj minutah formalnosti prenos prekinili, ker da gre za poslovno skrivnost, in ko so pred začetkom druge spet prižgali kamere, je bil Goran Forbici, ki je sejo vodil, samo v srajci. Dogajanje je bilo vroče, očitno.
Druga točka, pravi razlog za prenos na javni televiziji, je bila čista, nedestilirana drama. Ljudje so se že dolgo spraševali, zakaj po odhodu prejšnje vlade javne televizije, ki so jo z naskokom zavzeli njeni jurišniki, vendar že enkrat ne očistijo, zakaj so kukavičja jajca, ki jih je prejšnja oblast pustila, še vedno tam. Ker so hoteli povedati, glejte, mi smo drugačni. Zato. Ker so hoteli narediti stvari drugače – po črki zakona. Da bi obstalo na vseh sodiščih. In so zato prišli na sejo do zob oboroženi s pravnimi mnenji. Uroš Urbanija – ki ga je razrešilo že vodstvo RTV, svet je k temu samo podal gromko enoglasno soglasje – je prišel pa na svojo zadnjo veliko predstavo. Zapet svoj labodji spev, tako rekoč. Sedel je tam, volk v jagnječji koži, brezšivno preobražen iz rablja v žrtev, in trdil, da mu niso dali možnosti zagovora. So mu pojasnili, večkrat, da jo je dobil in izkoristil, da ga svet RTV ne razrešuje, samo potrjuje že storjeno. Ko imaš opravka s človekom, ki je – ali pa se pretvarja, da je – funkcionalno nepismen, je odlična zamisel biti do zob oborožen s pravnimi mnenji.
Bil je šov za javnost, na obeh straneh – toda o zares pomembnih stvareh je govorila prva točka, tista, ki je nismo smeli videti. A tudi brez prenosa v živo vemo, da gre RTV finančno močno za nohte. Zelo jasno je treba povedati, da tega ni kriva (samo) prejšnja oblast, da je javna radiotelevizija v vodi skoraj do ust nemočno grgrala že pred njenim prihodom – ampak ljudje, ki jih zdaj počasi, zelo počasi, odplavlja, so naredili vse, da bi jo čisto potopili. Ko so videli, da bodo morali oditi, so se zelo potrudili, da so za seboj pustili čim večje razdejanje. Ne zaradi morebitnega pomanjkanja razuma. Načrtno. Nalašč. Ker kako si sicer razložiš na primer to, da je nedavno odplavljeni v. d. generalnega direktorja zavoda Andrej Grah Whatmough z zadnjimi ostanki zlate rezerve RTV kupoval grafike, medtem ko je moral najeti kredit, da so lahko izplačali plače? Odgovor povzamejo tri besede Ludvika XV: za nami potop. Kako se bo javna radiotelevizija rešila iz te grenke grahove župe, ne vemo, lahko samo upamo, da ima novo vodstvo dober načrt. In da bo vlagalo kazenske ovadbe.
Malo pozneje istega dne se je za sedmimi morji odvila še ena predstava za javnost: Donald Trump se je zaradi kazenskih obtožb prišel predat šerifu v zvezni državi Georgia. Saj je bila zgolj formalnost in že kakšnih dvajset minut pozneje so ga proti varščini izpustili, ampak tisto vmes, čeprav kameram skrito, je bilo pomembno: vzeli so mu prstne odtise in ga fotografirali za kartoteko. Kot naredijo z vsemi kriminalci.
Pripisovati naključnemu sovpadanju dogodkov na dveh koncih sveta nekakšno simboliko, je bržkone zgrešeno, čeprav je šlo tako tu kot tam za pometanje s preteklostjo. Ampak nekako se je zdelo, ko so se vrata s hvaležnim vzdihom zaloputnila za Urbanijo, da je v zraku slutnja pomladi – na vrhuncu vročinskega vala – in da zima odhaja. Končno.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.
