Mrtvih je tam veliko več. A če ameriške napovedi kaj veljajo, bo škoda po požaru, ki je pogoltnil 2.700 domov, okoli pet milijard dolarjev. Pri nas je uničenih 4.000 tisoč hiš in škoda bo gotovo večja. Če suhoparno primerjamo odstotke, bo za sanacijo Havajev zadoščalo nekaj promilov ameriškega proračuna, za naše poplave pa deset, morda še več odstotkov našega. A to ni tisto, kar pri medijih šteje. Pomembno je, da so požari v veliki in vplivni Ameriki, poplave pa v dvomilijonski Sloveniji. Pozornost medijev ni odvisna od »fotogeničnosti« dogodka, temveč od globalnega vpliva države, kjer se je nekaj hudega zgodilo. Slovenija je, kakršna je, pa četudi sredi Evrope in del EU. Če se ne zgodi katastrofa, nas celo bližnji sosedi redko opazijo. To je naša realnost. Na srečo pa pomoč vseeno prihaja.
Zdaj, ko to berete, so prizadeti kraji že povezani s svetom. Vode so v strugah in za tri četrtine države se je življenje vrnilo v običajne, še vedno dopustniško poletne tirnice. A ne v kraje, kjer nikoli več ne bo, kot je bilo.
Vlada hiti z zagotovili, da jih ne bo pozabila. Razumljivo. Čeprav imam spet občutek, da bi se pred javnimi nastopi predsednik vlade, ki – o tem niti malo ne dvomim – po najboljših močeh poskuša pomiriti najbolj prizadete, lahko posvetoval s sodelavci. Takimi s kilometrino in izkušnjami. Potem svojim nasprotnikom ne bi delal uslug s prehitrimi obljubami in odločitvami. Res je, sklenili so premirje, a saj vemo, srca vedno bijejo najprej za nas in za naše. Volitve so vsak dan za vogalom. Kar je bilo, je pač bilo. Vsaj navzven kaže, da bodo nekaj časa iskreno z ljudmi, ki jim je ujma odnesla domala vse.
Tokratna solidarnost je videti brezmejna. A vemo, ne bo večna. Ko se bodo srce parajoči prizori razrušenih življenj tudi pri nas umaknili z zaslonov, bo sanacija čedalje bolj odvisna od sistemskih rešitev. Za majhno državo in večino poplavljencev bo to velikanski zalogaj. Saj ste opazili, so se v glavnem rušile nove, lepe velike hiše. Že pridobivanje papirjev za karkoli je pri nas pogosto misija nemogoče. Ne upam si niti pomisliti, kako bo, če bodo pristojni res začeli presojati o zazidljivosti glede na danosti, ne pa po željah občinskih šerifov. Da se bo na novo gradilo tam, kjer je pametno, ne pa tam, kjer je sicer idilično, a smrtno nevarno. In da bodo rešitve hitre. Da se bo vedelo, kaj je začasno, kaj pa za več generacij. Bojim se, da obljubljene montažne hiše na nekaj kvadratnih metrih zemljišča za tiste, ki so vajeni živeti z ohišnicami, vrtom, kakšno njivo, kuro …, niso rešitev. Da o zavarovalnicah niti ne govorim. Hja, kdo vam je kriv, če, neuki in nevešči, niste prebrali drobnega tiska in boste za porušeno hišo dobili deset tisoč evrov!? To ni zavarovanje, to je nateg.
Pa še o nečem bo treba kakšno reči. O civilnih iniciativah. Takšnih z resnimi, strokovno utemeljenimi programi in tistih bolj kot ne interesnih združenjih nekaj ljudi, ki jih združuje predvsem kak čisto zasebni biznis. Kar nekaj negodovanja je bilo, ker so ponekod prav ta ostro nasprotovala protipoplavnim ukrepom. Ne iz občine Polhov Gradec Dobrova ne iz Savinjske doline se v teh dneh niso oglašala. Z razlogom. Pa vendar njihova gromoglasna retorika in medijska podpora pogosto preglasita stroko. Če kdaj, je zdaj jasno, da mnoge odločitve ne morejo biti v rokah amaterjev. Še stroka se kdaj zmoti.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 34, 22. avgust, 2023.
