Pa ne, da bi se občudovala, preverjala svojo frizuro ali cape, zamazane od vrtnarjenja, hotela sem videti, kaj je tam – levinja, mucica, miš? Med zadnjim neurjem pa je ogledalo padlo na tla, najbrž smo se vsi drenjali pred vrati in svetili z baterijami na teraso, po kateri je padala toča v velikosti jajc – pa je nekdo zadel moje ogledalo. Saj menda ne verjamem v sedem let nesreče, je vprašala koruzniška snaha, sumim, da je mojo mojstrovino razbila prav ona. Ne, ne, sem rekla. Čeprav je bilo ogledalo nekakšen talisman. Ali nekaj takšnega.
Pred leti sem bila namreč na mednarodni konferenci o drobnem in srednjem podjetništvu, na njej so nastopale tudi podjetnice. Se pravi lastnice in menedžerke hkrati. Na velikem platnu smo gledali vse sorte tabel, krivulj in formul, potem pa se je nenadoma prikazalo ogledalo, pred njim pa je stal prav nič ugleden suhljat maček. In kaj je videlo ubogo betežno bitje v zrcalu? Kosmato in renčečo levjo glavo; za celega leva namreč ni bilo prostora. Tako velik in mogočen je namreč bil.
»Tako se vidi večina moških, kadar se pogledajo v ogledalo,« je rekla podjetnica, ki je prispevala sliko ponosnega leva. In kako se vidi večina žensk, ko gre namreč za njihove podjetniške nagone? Pojavila se je slika kar spodobne mačke, ki vidi v ogledalu oskubeno in preplašeno mucico, že kar nevarno podobno miši. In takšna nemočna živalca potrebuje zaščito – tistega renčečega leva iz prejšnje zgodbe. Tako vsaj misli večina moških.
Na platnu seveda ni bilo prostora za dovolj veliko ogledalo, ki bi v ozadju tresoče se miši v podobi shirane mačke kazalo še male zapuščene miške in leva tik pred poginom. Kar bi nekako pomenilo: ženske (mrhe!), ki se podajo v podjetništvo, prevzamejo odgovornost, ki ji praviloma niso kos. Četudi podjetje cveti (groza!), je doma vse narobe. Lačni otroci se sprehajajo po poteh kriminala in narkomanije, zapuščeni soprog pa umira od osamljenosti, nepozornosti in čisto konkretne lakote. Da o pomanjkanju seksa niti ne govorimo.
In potem so še one druge čisto mlade mrcine, torej podjetnice, ki sploh nimajo nobenih otrok in nikakršnih, niti bivših mož, čeprav bi morale biti s svojimi uspešnimi podjetji prava tarča za lovce na denar. Se mi zdi, da je takole: ko namreč pogledajo svojega aktualnega mačka, ki se gleda v ogledalo in tam vidi leva, jih najbrž mine želja po skupnem gospodinjstvu. On pač nima nobenih problemov s sekiranjem, ali je hladilnik poln ali prazen, otroci v šoli in položnice plačane. Za takšne nesmiselne zadeve ima svojo majčkeno miško, ki je nekoliko podobna mački. Vsekakor dobri mački.
No, po prihodu s tiste konference sem naredila ogledalo, ki je zdaj v koščkih. Se mi zdi, da bo kmalu v izdelavi novo.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
