Lani me je podoba narave, morda prvič, zares prestrašila. Streznila. Neznosna suša, pomanjkanje vode, na pol suhe rečne struge, nizka podtalnica … Samo leto pozneje pa toliko vode. So podivjana narava, groza in obup edina zanesljiva dota, ki jo zapuščamo potomcem?
Živim v Medvodah. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da sta Sava in Sora tako blizu. Kadar sta pohlevni, se do Save spuščam domala pol ure, do Sore pa uro. Ob poplavah sem bila hvaležna, da je tako. Ko so naju v petkovo jutro zbudile sirene, je bilo jasno, da je hudo. A da bo tako, kot je potem bilo, se mi ni niti sanjalo. Grozljiv pogled na pobesneli reki, nižje ležeče hiše do okna in čez v vodi. Ceste neprevozne, mostovi načeti in podrti, gasilci, policisti, vojska, prostovoljci vseh sort … Ko vidiš te ljudi na delu, zares dojameš, da gasilci niso sopomenka za gasilsko veselico! Ne, oni znajo, zmorejo in rešujejo. Razumejo. Bi vi šli v deročo vodo po muco, ki neki gospe pomeni domala življenje?
Rada hodim in vedno sem zavidala ljudem, ki živijo ob reki. Poslušajo žuborenje vode, občudujejo vodne ptice, uživajo v hladu, pod senčnico pijejo kavo, hladen špricer … Tako nekako. Kičasto in pocukrano. Ko smo se pred leti odločili za selitev iz mesta, bi za tako lokacijo dala dušo. Na srečo so bile predrage. Šele zdaj vem, da imajo najlepše lokacije ob vodi ali pa pod hribi mnogo višjo ceno od prvotno plačane.
V mesto se vozimo po Kajakaški cesti. Ob Savi. Pred dobrim letom je tam na novo zraslo nekaj škatlastih vrstnih hiš, vse so že vseljene. Kako tudi ne, Sava na eni, Šmarna gora na drugi strani. Dan po poplavah, ki so ohromile tudi Medvode, so gasilci iz njih že črpali vodo. Krasna lokacija je v času podnebnih sprememb le ena plat, varnost pa čisto nekaj drugega. Prav najprivlačnejše lokacije znajo biti najbolj izpostavljene vodi ali pa plazovom. In jasno, ob vsaki ujmi se pojavijo pomisleki o tem, kje vse so lokalne oblasti uspele uveljaviti zazidalne površine. Ker se jim to splača. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je prihodek občine. Del dohodnine od prebivalcev pa tudi. Teh razmislekov bo v prihodnjih dneh in mesecih veliko. Ne nazadnje tudi ljudje, ki so izgubili vse, dvomijo, ali je smiselno ostati tam, kjer te je enkrat že odplaknilo. Čeprav vemo, da je tam njihovo življenje. Tam je vse, kar imajo, tam so sosedje, širša družina …
Če Slovenci kaj imamo, imamo lepo deželo. Saj veste, ko se je treba hvaliti, vedno izpostavimo našo razgibano pokrajino. Bistre reke in potoke, lepe zelene hribe ter gore. Na tako majhnem prostoru toliko lepega. Raj za turiste, veliko znoja za domačine. A da se preživeti. Generacije so vztrajale. Potem se zgodi. Pravijo, da so zdajšnje poplave povzročile 500-letne vode. Tudi zato niso odnašale le novih, lahkih montažnih hiš, temveč tudi tiste, ki jih stoletja nič ni moglo spraviti s temeljev. Če bi vedeli, da jih zdaj spet pol stoletja ne bo, bi šlo, a tisti, ki jih je zalilo že leta 2010, obupujejo.
Prav res, srečni smo lahko, ki smo jo to pot odnesli. A kakšna posebna tolažba to ni. Res, do naju Sava ne bo prišla. A narava ima za discipliniranje planeta cel kup zelo učinkovitih orodij. In večina je takih, da se pred njimi ni mogoče ubraniti. Letos smo že marsikaj okusili: silovite vetrove, gromozansko točo, vodo, celo tornado. Samo še potresa ali vulkana ni bilo.
Pred vsem tem nas niti denar ne obrani. Seveda pa pomaga potem. Slovenija ni najrevnejša država. Čeprav za potrebe uradnih evidenc radi jamramo, tudi državljani nismo. Kot ste videli, voda ni podirala barak. Če bomo stopili skupaj, bomo tudi to pot splavali. Do prihodnjič!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 33, 12. avgust, 2023.
