Saj se ne strinjaš z njegovim početjem, celo po mizi si tolkel, naj neha s tem, ampak za nove salame si se pa dogovoril. Ne veste, o čem je govora? O Sloveniji, ki je Izraelu v letih od 2019 do 2023 plačala 57,5 milijona evrov za orožje, v prihodnjih dveh letih pa bo pri človeku, za katerim je razpisan nalog za aretacijo zaradi vojnih zločinov, naročila še za 31,5 milijona raket. Ker rakete … to potrebujemo.
Ko to berete, je ponedeljkov protest pred ministrstvom za obrambo, ki so ga napovedale nevladne organizacije in civilnodružbena gibanja, že mimo. Zahtevajo, da Slovenija sprejme vojaški embargo proti Izraelu, torej prekine vsako vojaško sodelovanje ter trgovanje z državo, katere vodilni izvajajo genocid, to je poskus iztrebljenja celega ljudstva. Ko to pišemo, se torej ne ve, ali se je tam na Vojkovi zbralo nekaj deset, nekaj sto ali več tisoč ljudi. Ampak, kot je lepo rekla Draga Potočnjak v prejšnji Jani, mi ne bomo imeli opravičila, da nismo vedeli. Če bi se nas zbralo 20.000, bi se nas moralo upoštevati. Opazovanje genocida v živo tudi nas počasi razoseblja.
Se spomnite fantka, ki so ga pred približno desetimi leti našli mrtvega na obali turškega morja? Triletni Aylan je bil to, ki ni preživel poti svoje kurdske družine s čolnom v boljši svet. Pretreslo nas je. A vmes smo se spremenili. Nas je spremenilo, kot pravi Draga Potočnjak. Vas je enako prizadela dveletna deklica, ki je sama prišla te dni na mejo ZDA z listkom v roki? Na tisoče, desettisoče otrok brez spremstva potem izgine, za njimi se izgubijo vse sledi. Kot se bo tudi za otroki v Gazi. Ki nas očitno sploh več ne ganejo. Nikoli jih ni bilo. Vsak dan jih tam umre med 35 in 40, mlajših od štirih let, najstnikov, dojenčkov. Mirno hodimo po poteh svojih življenj, medtem ko nedaleč stran z našo privolitvijo – vemo, pa ne rečemo nič – brišejo z zemlje nove in nove pare otroških oči. Ni opravičila.
Slovenski nakupi orožja neposredno financirajo morijo v Gazi. Teater absurda je tolči po mizi v Združenih narodih, potem pa podpisati novo pogodbo z istim človekom.
Ne v našem imenu! Nikakor ne v našem imenu. Ker, ne nazadnje, rakete … to res potrebujemo.
Medtem pa … ah, to le mimogrede, v nekem skladišču, ki je čisto po naključju skladišče Zveze Anite Ogulin, police samevajo. Veste, to so tiste police, ki so se nekoč šibile pod težo osnovnih prehrambnih izdelkov. Zdaj so večinoma prazne. Toliko več je potreb. Ravno te dni na Zvezi opozarjajo, da je bolj kot kadarkoli aktualno tudi vprašanje: Se bomo greli ali jedli?
Saj se še spomnite Anite, na katere pogrebu ste bili ne tako daleč nazaj? Bomo dali na tiste police zdaj rakete? Bomo tudi naše otroke gledali mrtve na nekih daljnih obalah sveta, če bo šla ta spirala norosti naprej?
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
