Končno sem videti spodobno, nisem več podobna razstavljenemu človeškemu robotu, ki čaka na rezervne dele iz Nemčije, moja oblika ponovno prevzema žensko podobo. Sem rahlo nenavadnega videza, sploh s temi skodranimi lasmi, a sem zagotovo še vedno ženska. Sama se ne bi mogla nikoli tako dobro zakrpati, kot me je zašil mladi kirurg Porčnik. Zdaj, po vsem tem, lahko priznam, da sem skrivoma dvomila o njegovih sposobnostih, gre za klasične ženske dvome o vsem in vsakomur, obenem pa sem vedela, da bo naredil vse, da bova na koncu oba zadovoljna. Le tako se bo namreč rešil nadležne bolnice. Namenoma sem za rekonstrukcijo oprsja izbrala mladega plastičnega kirurga, ki šele leze po karierni lestvici in si ravno zaradi tega ne bo dovolil malomarnosti ali pa napake kot recimo kakšen uveljavljen in rutiniran plastični kirurg, ki misli, da je nezmotljiv in lahko hkrati operira na treh koncih sveta. Preprosto ne verjamem, da rutinerji boljše opravljajo svoje delo, saj ga bolj ali manj opravljajo mehanično. Zdaj imam eno umetno, druga dojka pa je ostala naravna, le zmanjšali so jo. Vse skupaj se mi zdi smešno, se opravičujem, tudi zveni neumno, ena takšna, druga pa drugačna. Hkrati se tolčem po glavi, čemu mi niso takoj naredili obeh umetnih in bi imela v prihodnosti mir s tem področjem. Tako me še vedno čakajo mamografije za »ta pravo« dojko in ne bom razpredala zdaj o scenarijih, ki se lahko zgodijo. Ker se ne bodo. Pika.
Treniram hojo, z eno umetno joško se malo drugače hodi, kot sem bila navajena. Desna stran me rahlo zateguje, obenem mi gre ves čas na smeh, ker se leva dojka trese dokaj naravno, vibracije narave delajo svoje, desna se pa sploh ne premika. Ona je napet, okrogel kip brez bradavice. Radovedno se ogledujem v ogledalu. Oteklin ni več, tudi brazgotine so se ščistile in iščejo svoj večni prostor na moji koži. Vse življenje sem na prsih nosila dve meloni, zdaj imam namesto njiju novi breskvici. Adijo, modrček, adijo, zoprni oklep!
Umetno »breskvico« točno po sredini seka velika rdeča brazgotina, bradavice ni, prav tako ni temnejšega kolobarja okoli nje. Čez kak mesec me čaka manjši operacijski poseg, med katerim mi bo dr. Porčnik iz nič pričaral novo bradavičko, kasneje grem še na tetoviranje temnejšega kolobarja okoli nje. Če to ni ena bizarnejših stvari, ki so se mi zgodile v življenju, potem res ne vem. Moja glava je ob informacijah in slikah, ki se mi rišejo ob opisih tehnikalij, hladna kot izvir Kamniške Bistrice. Kot bi bila tudi sama mrzel skalpel, ki reže mojo kožo in jo brez čustev sestavlja na novo, drugače. Bolečin sem se privadila, tako rekoč jih sploh več ne čutim, res pa je tudi, da imam že od prej visok prag bolečine. Ženska pač. Štirje porodi. Trije carski rezi. Delna mastektomija. Svojo bolečino sem vedno zlahka prenašala, tujo težje.
Človek se vsega privadi, tudi življenja brez bradavice. Vsake toliko me prešine, da naj se ne mučim več in naj pozabim na to desno bradavičko, saj je v resnici ne potrebujem, nikogar več ne bom dojila. Tudi če jo bodo na plastični kirurgiji rekonstruirali, to ni to, to bo samo neka kulisa bradavičke, skupek kože brez vsebine. Nikoli prej v življenju nisem razmišljala o tem, da plastični kirurgi ustvarjajo tudi ta del človeškega telesa, ki je tako skrit našim očem. Ampak vseeno bom šla tudi čez ta poseg, polovico zaradi svoje neuničljive radovednosti, polovico pa zaradi ljudi okoli mene.
Zadnjič sem bila s prijateljem na bazenu v Snoviku, pozno popoldne sva se odpravila tja za nekaj ur, da se malo nadihava svežega zraka, Ljubljana je te dni bolj vroča od samega pekla, niti dihati se ne da normalno. Ko sem se v garderobi preoblačila pri omaricah, sem začutila, da nekdo bulji vame. Meter od mene je stal par, moški in ženska, v rokah sta imela brisači in strmela sta v mojo desno dojko, ki je bila nehote razkrita. Šele takrat sem opazila njun osupli pogled. Ups. Nežno sem si potegnila majico čez napeto dojko in skrila veliko brazgotino. Verjamem, da pogled ni bil prijeten, ampak to je bila nagrada za to, ker buljita v ljudi.
In potem sem se zavedela, kako lahko ena takšna nepomembna malenkost, kot je majhna in očem nevidna bradavička, zraste v velikanski problem, ki te po nepotrebnem zakompleksa: »To je tista, saj veš, ona, ki nima bradavičke,« in podobno. Človeški popek je recimo eno takšno nepotrebno in neelegantno, ampak absolutistično lepotilno znamenje. Kožni zbiralnik prahu in dlakavih muck za ljudi nima neke pomembne funkcije, razen ob rojstvu. Zdaj pa si predstavljate, da ste na plaži in da zagorela gospodična, ki leži na ležalniku nasproti vas, nima popka. Se vam bo to zdelo normalno ali boste morda buljili vanjo, če ni slučajno padla s kakšnega drugega planeta? Podobno čutim glede svoje nepotrebne bradavičke. Bolje, da je, kot da je ni, ker če je ni, potem se vsi sprašujejo, kam za vraga pa je šla. Tako močno imamo zakoreninjene vzorce v naši glavi, kaj je prav in kaj ne, kaj je lepo in kaj ni. In tu, žal, ni nobenega odstopanja, niti zame. (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.