Tudi Zdenka Pikš iz Trbovelj se je morala za svojo hišo zaradi napačne izmere geodeta na sodišču boriti deset let. Naposled je zmagala, a za kakšno ceno? Tretji primer nam je zaupala kolegica, ki so ji pred 20 leti na vrata potrkali sosedovi dediči, češ da živi na njihovem. Družinsko posestvo so v procesu informatizacije katastra pomotoma pripisali sosedu, soimenjaku njenega dedka. Kako je vse to mogoče?

Neprevidnost in nevednost malega človeka sta vedno kaznovani

Janez Cerar trdi, da sta parcela in hiša njegovi, za to ima kupoprodajno pogodbo, ter da je parcelo »izgubil« zaradi napake geodeta pri spreminjanju tromestnih številk parcel v štirimestne in pri digitalizaciji zemljiške knjige. Zemljiška knjiga pravi drugače: v njej ni hiše Cerarjevih in parcela, na kateri je stala hiša, ni last Cerarjevih. In danes že vemo, da je Zemljiška knjiga (ZK) usodnega pomena, medtem ko si lahko kupoprodajno pogodbo dobesedno le nekam zatlačite. Če lastništvo vaše nepremičnine ni zapisano v ZK, niste lastnik. Zemljiška knjiga je dostopna vsakemu od nas preko internetnega portala ali pa lahko vanjo vpogledate na sodišču med uradnimi urami. Poznati morate le številko parcele in hiše.

Še isti dan, ko je leta 2008 primer Cerarjevih izbruhnil v medijih, ga je prevzel odvetnik Franci Matoz. Ta nam je, potem ko ni bil na razpolago za daljši pogovor, v kratkem sporočilu zapisal: »Isti dan, ko sem primer prevzel, sem založil denar za varščino za prekinitev izvršbe in vložil več tožb. Poprej je gospod Cerar vse pravde izgubil! Z omejenimi zmožnostmi (zaradi predhodno že odločenih stvari njemu v škodo, sem zadevo vlekel več kot 15 let, da ni prišlo do deložacije in rušitve.«

Sodišče: hiše niste kupili od lastnika zemljišča

Ampak, kot je dejala ena izmed šestih Cerarjevih odvetnikov v tridesetletni pravni sagi: ko je enkrat sodba pravnomočna, jo je težko odpraviti. In pravnomočno sodno odločbo je takrat v javnem pismu povzel Gregor Strojin, svetovalec Vrhovnega sodišča RS: »Cerarjevi so leta 1964 kupili hišo od osebe, ki ni bila lastnik zemljišča, temveč zgolj upravljalec objektov na zemljišču (recimo ji prodajalec). Prodajalčeva pravica upravljanja je nastala leta 1932, ko so predniki nasprotne strani Cerarjevih (recimo jim lastniki) s prednikom prodajalca sklenili zakupno (najemno) pogodbo. Zgodila se je vojna, sistem se je spremenil, objekti pa so nadaljevali svojo usodo gostinskih lokalov, dokler jih ni leta 1964 prodajalec prodal Cerarjevim. Cerarjevi so lokal preuredili v stanovanjsko hišo, a se v zemljiško knjigo nikoli niso vpisali, niti se niso mogli. Prodajalec jim je namreč prodal nekaj tujega. Zemljiškoknjižni lastniki zemljišča so ves čas ostali isti. Kot je izpričano, so Cerarjevi že ob nakupu leta 1964 vedeli, da je zemljišče v tuji lasti, a se jim je to verjetno zdelo postranska stvar. Presojalo se je vse vidike, tako priposestvovanje kot pravico graditelja na tujem zemljišču. Sklep je bil jasen: Cerarjevi so na tuji zemlji.«

Mi se nismo zmotili

Nekateri mediji so še pred mesecem navajali, da je Geodetska uprava RS (GURS) leta 1986 priznala napako pri preštevilčenju parcelnih številk, vendar so nam z GURS odgovorili: »GURS v tem primeru v preteklosti ni pripisal nobene številke (parcele) napačni parceli. V pregledu arhivske dokumentacije in v vseh pojasnilih, ki so bile stranki tudi posredovane, ni bilo ugotovljene napake GURS, posledično GURS tudi ni mogel priznati »napake«. Osnovno bistvo tega primera je, po mnenju GURS, spor o lastninski pravici na zemljišču, za kar je pristojno sodišče in ne geodetska uprava.

V primeru ugotovljenih napak, ki so posledica napačno vpisanih (evidentiranih) podatkov v evidenci na podlagi izdelanih elaboratov geodetskih meritev, GURS vsako tako zahtevo preveri in ustrezno uskladi podatke z elaborati, ki so bili podlaga za vpis sprememb. Če je stanje v evidenci skladno z elaboratom, se seveda podatki v evidenci ne spreminjajo.«

Zakaj niste vpisani v zemljiško knjigo?

Cerarja smo vprašali, zakaj v vseh teh letih ni uredil vpisa v zemljiško knjigo, če je posest po njegovih besedah leta 1963 kupil. Dejal nam je, da je za to dejanje plačal odvetnika Kopača, ki tega zapisa ni izpeljal. In vse od prve tožbe leta 1980, ko je Cerar zahteval ugotavljanje lastnine po izvoru, njegova posest ni bila v zemljiški knjigi vpisana pod njegovo ime. Nobenemu od njegovih številnih odvetnikov mu hiše ni uspelo rešiti. Zdaj so jo na že večletno zahtevo lastnikov zemljišča dokončno porušili, a Janez Cerar se ne misli predati – za svojo pravico se bo boril do konca, nam je povedal.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.