Nekdo ga je fotografiral na strehi in spravil na splet, potem so prišli novinarji in z njimi nenadejana slava – Edis Vehabović, ki se je pred sedmimi leti iz Bosne preselil v Apače in tam ustanovil gradbeno podjetje, je šel s sodelavcema po kraju in ponudil prebivalcem, da jim brezplačno popravi strehe, poškodovane zaradi neurja. Apačanom se je angel prikazal kar dvakrat – prvič v podobi krovca, ki jih zdaj mrzlično iščemo skoraj po vsej Sloveniji, in drugič v obliki dobrotnika, ki nesrečnikom ne bo izstavil računa. Pa Edis seveda ni bil edini, ki je pograbil torbo z orodjem in šel na pomoč.
Kaj nas žene, da tu in tam potisnemo svoj ego, preračunljivost pa tudi strah na stran in pomagamo drugim? Kaj žene vojaka, da gre reševat ranjenega soborca, čeprav mu je jasno, da bodo verjetno zadeli tudi njega? Razumeš mamo, ki iz goreče hiše rešuje svojega otroka in je sploh ne zanima, da bosta morda umrla oba – vezi med njima so tako prvinske, da se občutek za strah razblini. Toda kaj žene prostovoljnega gasilca, da iz ognja rešuje človeka, ki ga sploh ne pozna, in pri tem včasih zavestno krši pravilo, da mora najprej poskrbeti za svojo varnost?
Zbiranje pomoči po neurju, ki je prizadelo celotno Slovenijo:
Rdeči križ: Pošljite SMS UJMA5 (donirate pet evrov) ali UJMA10 (deset evrov) na 1919
Karitas: pošljite SMS 𝐊𝐀𝐑𝐈𝐓𝐀𝐒𝟓 ali 𝐊𝐀𝐑𝐈𝐓𝐀𝐒𝟏𝟎 𝐧𝐚 𝟏𝟗𝟏𝟗
Raziskovalci sreče (in to je danes zelo resna znanost) pravijo, da nam je pomoč tistim, ki jih je doletela nesreča, nekako vrojena. Da smo najradodarnejši in pripravljeni tvegati marsikaj, da bi olajšali življenje drugim, predvsem takrat, ko smo tudi sami ogroženi. Ker razumemo stisko ljudi, ki jim je še huje? Prostovoljci pravijo, da jih dobrodelnost osrečuje, znanost pa pristavlja, da se ob tem v telesu sproščata dopamin in serotonin, hormona sreče, ki blokirata stres ter nas preplavita z dobrim počutjem. Skratka, občutek, da smo koristni in darežljivi, pomaga tudi nam. Najbrž je ta lastnost tisto, kar je iz nas ustvarilo ljudi. Ne bom zahajala v razmišljanja, da so tudi nasilje, hudobija, nevoščljivost, skopost in podobne nelepe lastnosti vtisnjene v naš DNK, ampak vse to uspemo ob primerni vzgoji ukrotiti. Bolj ali manj.
Sprehajam se po našem hribu nad Vipavsko dolino, kjer se v vseh zadnjih neurjih ni zgodilo nič hudega – malo grmenja, nekaj dežja, to je vse. Ni zmeraj tako, pred leti smo po vsej vasi pobirali dele strehe in orjaške jablane so ležale na tleh, izpuljene s koreninami vred. Na videz nedolžna nevihta je uničila lepo število elektronskih naprav po naselju, posredna strela, so razložili. To pot smo imeli srečo, toda kako bo, ko nas bo bes z neba znova zadel? Posnetki povodnji, podrtih hiš in dreves, uničenih polj in obupanih ljudi nas spravljajo v grozo. Vreme uničuje letino, Rusi pustošijo po ukrajinskih skladiščih žita, kako bomo, zaboga, preživeli? Nam je dovolj hudo, da se bo vklopil prvinski nagon za pomoč soljudem? Saj je vseeno, če zares obstaja ali pa je samo plod solidarnostne vzgoje, brez tega pač ne moremo preživeti, kar smo že vsi izkusili na svoji koži. Samo pomagajmo, kakor in kolikor lahko.
Uvodnik je bil objavljen v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
