Slovenci, zažugajte drugim! – Napadi na slovenske kmete neupravičeni, saj v primerjavi z velikimi evropskimi veliko manj obremenjujejo okolje.
Zakaj sem prejšnjo soboto v trgovini kupila veliko dražji slovenski krompir, namesto da bi pograbila občutno cenejšega iz Egipta? Zato, ker verjamem, da je kakovostnejši, ker želim podpreti domačega pridelovalca in ker se mi zdi absurdna misel, da bom jedla krompir iz Egipta. Vsaj zdaj, ko je na voljo slovenski. Ga bom raje pojedla manj, sem si rekla. Verjamem pa, da je za nekatere takšno razmišljanje luksuz.
In kakšen je podnebju prijazen jedilnik? Hrana pretežno rastlinskega izvora, ekološke ali biodinamične pridelave, tista, ki ne pristane med odpadki, sezonska in lokalna, čim manj predelana in čim manj zapakirana. Z naskokom največ emisij na planetu povzročamo z vzrejo goveda, sledi pridelava sirov in gojenje rib.
A okoljski znanstvenik dr. Žiga Malek z Inštituta za okoljske študije na Svobodni univerzi v Amsterdamu je povedal, da imajo slovenski kmetje v primerjavi z evropskimi precej manjšo bilanco dušika in fosforja – dveh gnojil, ki onesnažujeta tla in vodo, kakovostnejše vode, naša živina pa preživi več časa zunaj kot na primer nizozemsko govedo. Po vseh kazalnikih ima naše kmetijstvo manjši okoljski vpliv kot kmetijstvo drugih večjih evropskih držav, kar pa ne pomeni, da se to odraža na naših krožnikih. Od leta 2000 se namreč zvišuje trend uvožene hrane, hkrati pa upada število družinskih kmetij (v 23 letih jih je izginilo 16.000!). Torej se naša naraščajoča poraba živil živalskega izvora ni izrazila v dobrih razmerah za kmete.
Evropska unija dela pomembne premike pri varovanju okolja, v svetu je vodilna po visokih standardih tako ravnanja z živalmi, pridelave hrane, v zadnjih desetletjih se je evropsko prebivalstvo povečalo za 35 odstotkov, hkrati pa imamo več gozdov, a manj kmetijskih površin. »Evropa zeleni in nam gre krasno? Niti ne. Škodljive vplive na okolje smo namreč uspešno izvozili iz EU,« pojasnjuje Malek. Od leta 2013 je EU odgovorna za izsek 876.000 ha gozdov v Braziliji, od koder uvažamo hrano, predvsem krmo, in od 2018 za izgubo 182.000 ha gozdov v Indoneziji za pridelavo palmovega olja. Evropejci za svoje dejavnosti porabimo 60 odstotkov evropskega površja in 55 odstotkov vode zunaj EU.
Neprijetna resnica
Tako kot se prehranjujemo sedaj, se ne bomo mogli več dolgo, je izustil neprijetno resnico Malek. »Dolžni smo nekaj narediti – tudi s svojo prehrano. Nikakor pa ne bo preprosto.«
Udeleženci konference (tako iz akademskih krogov kot iz vrst kmetov, okoljevarstvenikov, nevladnikov, uradnikov ...) so se strinjali, da vsega ne moremo obesiti potrošniku, ampak je treba postaviti okvire za sistem. To bi lahko bile spodbude za mlade kmete, prevzemnike kmetij, za manj intenzivno živalsko pridelavo, morali bi jim omogočiti pogoje, zaradi katerih se jim bo splačalo pridelovati več rastlinske hrane. Pridelava te je, kot zdaj že vsi dobro vemo, prijaznejša do okolja.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 24, 13. junij, 2023.
