Babica ni hotela zraven, češ da hodijo v terme v tem času sami fosili (kar ona nikakor ni, midva pa), zanimivi ljudje so tam samo čez praznike. Tudi prav. Ko sem v hotelski sobi zlagala iz kovčka oblačila, sem najprej z grozo ugotovila, da jih v moderni odprti omari nimam kam obesiti, potem pa, da najdražji nima pižame. Zakadila sem se v nekakšno trgovino s tekstilom in skušala kupiti novo, če bi jo na hitro oprala, bi se do večera na radiatorju posušila. In tako bi si rešila ugled dobre in skrbne gospodinje, ki poleg vsega drugega skrbi tudi za partnerjeve cunje.
Pri priči sem trčila na globalizirano prodajo: pižame so bile le v velikosti S in M, večjih ni bilo. Ampak moj tip je nadmerski, sem razložila prodajalki. Razume, je rekla trgovka, takšni so skoraj vsi. Najprej prodajo številke 2XL, potem XL, nato L, drugo pa ostane za razprodaje. Zakaj pa ne zahtevajo več večjih? Obraz mlade dame se je skisal – saj menda ne mislim, da naroča osebje v trgovini? Pošljejo, kar pošljejo.
Tudi v drugih trgovinah, za katere sem sumila, da imajo pižame, sem dobila podoben odgovor. Ni. Že prvi dan so prodali večje velikosti. Cenjenemu soprogu sem potem podtaknila svojo rezervno pižamo. Segala mu je malo čez kolena, pri pranju se je vskočila, sem se izgovarjala. Še dobro, da je bila enobarvna, druge imam skoraj vse rožaste.
Zgodaj popoldne sva se odpravila na kopanje, zaradi tega sva navsezadnje tudi prišla. Prej je bilo seveda treba po hotelskih nadstropjih loviti sobarice, da bi zamenjale premajhna kopalna plašča, ki sta bila všteta v ceno aranžmaja. Ko sva se končno prebila do bazena, se je bilo najprej treba kakopak oprhati. Kabini sta bili v obliki polža, obešalnik je bil tik ob prhi, čeprav je bilo na steni vsaj še meter in pol prostora. Močno sem si zaželela, da bi konstruktor omenjene arhitektonske umetnine na svojem primeru pokazal, kakšne vratolomnosti so potrebne, da zmočiš sebe, plašča in brisače na obešalniku pa ne.
Ampak čisto pravi šok se je dogodil naslednje jutro, ko je šel cenjeni soprog pod prho v kopalnici in so se od tam zaslišali divji kriki. Iz pipe teče vrela voda, je tulil. Odprla sem vodo v umivalniku, in tam je bil enak problem – zobe sem si poskušala umiti s kropom. Mrzle vode ni bilo. Na hodniku so se odpirala vrata in iz glasnega preklinjanja sem razbrala, da so skušali skuhati goste v celem nadstropju. Ste prepričani, da je voda vrela, so se čudili na recepciji. Morda bi pa morali bolj vztrajno čakati, da priteče tudi hladna. No, dobro, bodo uredili. Do večera so res.
Te toplice bi potrebovale revizijo ene normalne gospodinje, ki bi pristojne vodila naokoli in jim dopovedovala, kaj vse je narobe, sem godrnjala, ko sem lezla v vodo. Brrrrr, kako je mrzla! Tudi prejšnji dan je bila hladna, ampak ne tako. Koliko stopinj pa ima, sem vprašala kar dva reševalca, ki sta se v neposredni bližini ukvarjala vsak s svojim telefonom. Eden je takoj pritekel s termometrom, ga za nekaj sekund porinil v vodo in kriknil, da 30 stopinj. In izginil, da mu ne bi bilo treba poslušati mojih protestov. Sploh pa razen naju v bazenu ni bilo nikogar, vsi so se namreč gnetli v okroglem bazenčku z izhodom v zunanji bazen. Kjer pa tudi nisi mogel dolgo zdržati, ker je bil prevroč. Zunaj je deževalo in veter je pihal kot hudič. Samo najbolj korajžni so si drznili plavati do masažnega bazena s 40 stopinjami, nazaj so prihajali temno rdeči in v mehko kuhani, kar za kožo, srce in ožilje menda ni dobro, za sklepe pa. Pa smo res sami fosili, je bevsknil cenjeni soprog in se pridušal, da se bo poslej držal domače banje, tam si lahko vsaj naravnaš temperaturo po svojem okusu. Pa tudi kopalni plašč ostane suh.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 17, 25. 04. 2023.
