Alenka je vedno uživala v športu in potovanjih. Z nahrbtnikom je prekrižarila polovico sveta, najraje Azijo, kolesarila in s prijatelji igrala odbojko vsak petek. Potem pa je vse to počasi opustila. »Čedalje pogosteje sem morala hoditi na stranišče,« pravi. »Nazadnje že na vsake pol ure. Urin mi je uhajal že, če sem se od srca nasmejala. Kadar sem kihnila, so postale hlače opazno mokre. Še v službi me je skrbelo, da bo nesreča, kaj šele nekje, kjer stranišče ni bilo na dosegu roke.« Diagnoza? PASM, prekomerno aktiven sečni mehur.
Prekomerno aktiven sečni mehur (PASM) je po definiciji Mednarodnega združenja za inkontinenco opisan kot simptom, pri katerem so prisotni pogosti nezadržni pozivi na mokrenje, ki so lahko povezani tudi z uhajanjem vode. Gre za stanje, za katero ni bolezenskih razlogov (npr. vnetje sečil, kamni v sečnem mehurju, tumor sečnega mehurja, nevrološka obolenja), da ima človek kar naprej občutek, da mora lulati, in to TAKOJ. Na stranišču potem morda iztisne le nekaj kapljic, sicer bi te odtekle v hlače. Miru ni niti ponoči. Bolniki s PASM vstajajo tudi po štirikrat in več na noč. Vse to jih omejuje pri normalnem življenju. Težko jim je hoditi na potovanja, izlete, družabne dogodke. Nekateri zaradi prekomerno aktivnega mehurja ne morejo več opravljati službe. Blagajničarka, kozmetičarka, policist, voznik in še mnogi poklici pač ne omogočajo odhoda na stranišče vsake dobre pol ure.
Pri kom, kdaj in v kakšni obliki se bo bolezen razvila, ne more napovedati nihče, prizadene pa okoli 17 odstotkov moških in 16 odstotkov žensk. Pri slednjih je uhajanje urina še posebej pogosta dodatna težava. Čeprav je PASM pogostejši pri starejših, pa se z njim lahko srečajo ljudje katerekoli starosti. Za zdravega odraslega človeka, ki na dan popije od 1,5 do 2 litra tekočine, velja, da naj bi stranišče obiskal največ osemkrat v 24 urah. Ponoči le enkrat ali pa sploh ne. Če se potreba po uriniranju pojavlja pogosteje, še zlasti če jo čutite tudi ob minimalni količini urina v mehurju, imate zelo verjetno prekomerno aktiven sečni mehur. Zdravil, ki bi bolezen pozdravila, sicer ni, so pa takšna, ki učinkovito odpravljajo simptome. Prav tako obstaja nekaj postopkov, ki težavo lahko odpravijo ali vsaj omilijo. Z iskanjem pomoči nikar ne odlašajte, saj po statističnih podatkih ženske čakajo kar dve leti, preden se obrnejo na zdravnika.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 25. 4. 2023.
