A se zdi, da bodo kmalu tudi sami spoznali, da je »dom na nabarežni« oziroma hiša na nabrežju sinonim za večni strah pred grobijanskim nadzorom – ko boš napravil kaj narobe, bodo prišli in te odpeljali v neznano. V tisti hiši so namreč živeli Stalinovi sodelavci s svojimi družinami in cele noči trepetali, kdaj bo pozvonilo tudi pri njihovih vratih.
Ne vem, koliko Rusi zares verjamejo Putinovi propagandi o posebni vojaški operaciji v Ukrajini, a zadnje tedne so nekateri vendarle spregledali, saj sta se skoraj vzporedno odvijali dve drami z otroki v glavnih vlogah. Otroci nas še vendarle ganejo ne glede na to, kdo, kaj in kje smo. Ruska javnost je namreč izvedela, da so v Združenih narodih obravnavali ugrabitev 16.000 ukrajinskih otrok, ki so jih odpeljali z zasedenih območij ter namestili po sirotišnicah in rejniških družinah. Ruska stran ugrabitve seveda zanika, otroke so samo rešili pred nevarnostmi vojne, trdijo. Niso sicer dodali, da nameravajo njihove starše itak pobiti, ampak razume se lahko tudi tako. Kaj vse so natvezili ugrabljenim otrokom, prihaja na dan šele zdaj, ko so s pomočjo humanitarnih organizacij vrnili prvih 31 najstnikov. Njihovi sorodniki so šli z mednarodnim spremstvom ponje, ruski agenti so jih zasliševali ure in ure, babica, ki je šla po dva vnuka, je od stresa umrla. Potem so jih pripeljali do meje, v Ukrajino so šli peš, tam jih je čakal avtobus in odpeljal v bližnje mesto, kjer so jih čakali sorodniki. Prizori s srečanja so bili nepopisni. Medtem je ruski veleposlanik v OZN rohnel, da kaj bi sploh radi, saj vendar tudi v Evropi jemljejo ukrajinskim beguncem otroke – in pokazal posnetek izpovedi neke ukrajinske matere, ki je to trdila. Seveda mu ni nihče verjel. Ampak zdaj tudi rusko prebivalstvo ve, da so poleg Putina obtoženi zločinov proti človeštvu še mnogi drugi, med njimi ruska komisarka za zaščito otrok Marija Belova, ki je nameščala ukrajinske »sirote« po sirotišnicah in skrbela za njihovo prevzgojo.
Še bolj je vsaj nekatere Ruse pretresla zgodba 13-letne Maše Moskaljove, učiteljica je namreč v šoli naročila učencem, naj narišejo spodbudne slike za vojake na fronti, na Mašini je pa pisalo »slava Ukrajini« in »ne vojni«, prikazovala pa je mamo z otrokom in dve raketi, ki ju bodo vsak hip ubili. Pri priči so zaprli njenega očeta samohranilca, Mašo pa poslali v prevzgojni dom. Oče je pobegnil v Belorusijo, tam so ga ujeli in vrnili v delovno taborišče za dobri dve leti, Mašo pa dodelili materi, ki je ni videla nekaj let in z njo ni hotela imeti stikov. Rusi zdaj podpisujejo peticijo proti nečloveškemu ravnanju z očetom in otrokom, število pogumnih podpisnikov se bliža 200.000, kar se doslej še ni zgodilo in vzbuja up, da se javnost vendarle prebuja. Je danes sploh še mogoče razumeti, da učitelji morajo siliti učence, naj pišejo pisma in rišejo risbe za vojake na fronti in da tožarijo otroke, ki tega nočejo ali pa napišejo in narišejo kaj napačnega? In naznanijo njihove starše. Peticija zahteva, da očeta izpustijo iz taborišča ter mu vrnejo skrbništvo in hčer. V ozadju pa je tudi zahteva, naj se prekine terorizem nad lastnimi državljani, ki ga je razvejani kagebejevski Putinov režim skrbno izpilil in pomeni: če niste ubogljivi, ste naši sovražniki. S sovražniki pa ni milosti. Torej lahko kadarkoli potrkamo pri vas doma, tako kot so Stalinovi agentje razbijali po vratih sive hiše na obrežju reke Moskve.
