»Prva transspolna učiteljica«, ki je učila na kateri od slovenskih osnovnih šol, je tudi prva transspolna oseba, ki sem jo spoznal. Mariborčanko Lucienne-Beatrice Krstovo je shizofrena in polarizirana javnost razpolovila na dvoje; za desno možgansko polovico naroda je izrodek, za levi pol pa odrešenica.
Celotna peripetija vam je zdaj že dobro znana, saj so o njej poročali, jo analizirali, nabijali, se zgražali, jo povzdigovali in iz nje iztiskali kri že precej uglednejši znalci in (k)analitiki od pisca teh vrstic, zato samo na hitro povzemimo. Na eni od mariborskih osnovnih šol (ki ne želi biti imenovana, temveč je raje vtaknila glavo v pesek) je pedagoško prakso opravljala 23-letna študentka, bodoča učiteljica angleščine. Nič posebnega, če ne bi nadobudna pedagoginja v to dolino solz prijokala kot deček, nato pa se pred nekaj leti kot srednješolka odločila za spremembo spola.
Da po šoli paradira v minici in z brado; da mede že itak zmedeno otročad, jo potiska v homoseksualnost in tako spodjeda temelje slovenske prihodnosti; da naznanja konec sveta, kot smo ga poznali, so ji očitali konzervativci. Da je bolj ženstvena od marsikatere patriarhatu vdane ženske; da zdravi in pomirja zmedene otroke, ko jih uči o različnosti in raznolikosti; da je znanilka nove, pravičnejše družbe, so jo oklicali naprednjaki.
In v te zdrahe sem padel jaz, človek, rojen na periferiji nekje tik pod božjo trtico, ki ga je golj'fiva kača želje po znanju gnala v mesto in ga končno zastrupila s smrtno nevarno težnjo po razumevanju in osmišljevanju sveta. Ki je vse bolj raznolik, vse hitreje drveč, vse težje razumljiv – skratka vse bolj strašljiv. In ko sem končno lezel po temnih stopnicah stare bajte, na vrhu katere me je v skromnem študentskem stanovanjcu čakala Lucienne-Beatrice Krstova, me je bilo dejansko – strah.
»Triindvajset jih štejem, počutim pa se šestdeset.«
Vzpenjam se torej gor, proti podstrešju, v duhu pa se spuščam dol, po korenini, nazaj med ilovko podeželskih gričev, med prepričanja, iz katerih sem zgneten – v tisti temačni kotiček duše, kjer grčijo skrite pošasti in od koder klije trpljenje. Kaj, če mi bo mrzka in se bova sprla? Še huje, precej huje – kaj, če mi bo všeč? Kaj pa veš, kaj vse se skriva v podzavesti.
Vasjin klepet z Lucienne-Beatrice si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 25. 4. 2023. Zanimivo branje, vabljeni!
