Oni dan smo šli s sodelavkama in sodelavcem na pijačo, in ker je bila ravno posebna priložnost, sem razvezal z bakrenjaki in neuporabljenimi olagumiji naphano mošnjo in plačal simbolični zapitek; ker je bila natakarica, ki nam je stregla, resnično nadstandardno sončno bitje, sem ji dobrohotno navrgel, naj kar zaokroži račun. To ji je naneslo okroglo en evrček tringelta, toda ta dobri in prijazni človek se je geste tako pristno razveselila, da mi je mimogrede podarila vplačan listek za loto. Seveda z njim potem nisem zadel sedmice, pa vendar se me je, zdravljenega cinika, izkazana hvaležnost globoko dotaknila – pomenila je namreč, da mi nekdo zaradi drobnega žarka prijaznosti privošči, da bi dobil milijone. Želja, ki je sama po sebi redek in zato neprecenljiv dar v času, ko imaš občutek, da ti večina človeštva iz srca privošči kvečjemu pal'co beraško in strgan rokav, pa še prhljaj za povrh.
»Srečni bomo takrat, ko bomo namenili pozornost drug drugemu,« je dejal antropolog Dan Podjed v Večeru; izjava se je naroda očitno dotaknila, saj jo je čitateljstvo časnika izbralo za najboljšo v preteklem letu. Kakor ima Podjed prav, da lahko srečo najdemo le v drugih, tako na drugi strani drži tudi stari Sartrov kliše, da je pekel v ljudeh okoli tebe. S tega vidika je danes bivanje v skupnosti precej bolj peklensko kot nekdaj, kajti vse težje je vzdrževati in vzpostavljati srčne medčloveške odnose, na drugi strani pa že vsak izmed nas prav dobro ve, kako se je cvreti v izkoriščevalskih, patoloških in površinskih stikih, ki jih dandanes zamenjujemo za odnose. Jaz sem od tovrstnega cvrtja po več letih že tako hrustljavo zakrnjen, da slutim vraga v vsakem velikodušju, in kadar mi kdo ponudi prijazno besedo, že pogledujem, ali nemara za hrbtom ne skriva sekire, če pa mi kdo mimogrede navrže kompliment, se pri sebi že pripravljam na spopad s spolnim iztirjencem. Kadar pa se izražena prijaznost izkaže za pristno, tedaj mi je, kakor da bi moja požgana notranjost spet ozelenela v sam edenski vrt s samorogi in zlatimi pticami – tedaj spet verjamem v ljudi, po malem pa tudi v pravljice.
Iz malega raste veliko, in tako je tudi z dobrim in zlom; kar se lahko začne kot jutranja sitnoba zaradi nepobranega pasjega kakca pod balkonom, se lahko prenese v nadiranje rahločutnega soseda, ki nato strese jezo nad ubogo ženo, ta pa razrvanih živcev povzroči verižno trčenje na avtocesti. Kaj pa veš, kako delujejo te reči. Toda jaz bi kar verjel, da se tako prijaznost kot tečnoba množita skozi izkazana dejanja in na sebi, pa tudi pri ljudeh, ki jih zadevam, vidim, kolikšen učinek imajo ta dejanja. Vsak dan naletimo na desetine, nemara stotine različnih osebnosti, se zadevamo obnje in upamo na prijaznost, ki nam bo povrnila vero v sočloveka. Celotna skupnost je kakor gromozanski boben s podivjanimi, nemirnimi kroglicami, in kadar naletim na osebo, ki je kljub vsem križem in težavam sposobna veselja in ki namesto svojih kompleksov na okolico prenaša svojo toplino – prav res, tedaj sem zadel na loteriji.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 16, 18. 04. 2023.
