Majceni, trdoživi vragec
Bil je četrtek, sredi popoldneva, ko sem plačala taksi in jo drobila proti svoji ambulanti, kjer sem bila naročana na pregled. Moja ambulanta ždi v prostrani kleti pod kar uglednim naseljem, ki ga je včasih najbrž preveval vonj železniških postaj, kajti v njeni neposredni soseščini se sonči največja železniška postaja. Zdaj je vonja po železniških postajah že zdavnaj konec in lahko si kvečjemu požvižgavaš pesmico Vozi me vlak v daljave, pa še tista je tudi že zdavnaj demode.
Torej sem jo drobila proti ambulanti in sredi širokega, gladkega, skrbno očiščenega asfaltiranega pločnika sem se nenadoma usodno spotaknila. Bil je hud spotik, tak, kakršnega še skoraj nisem doživela, čeprav še danes nimam niti najmanjšega pojma, kaj me je pravzaprav sploh spotaknilo. Neki majceni, a trdoživi vragec, ki ga sploh nisem opazila, je očitno štrlel navzgor iz asfalta in me, povsem nemočno in nepripravljeno, grobo spodnesel.
Bil je, kot rečeno, povsem nepričakovan in hud sunek; takšnega menda še nisem doživela. Najprej sem iztegnila roki nedoločeno predse: kot da me padec skuša ujeti, jaz pa mu poskušam ubežati. Potem sem se poskušala kako ujeti nanju in vzravnati glavo; vse zaman. Roki sta bili še naprej brez haska in neuporabno sta krilili ob meni. Padala sem kot klada, na obraz. Trdo, brez počepanja in ne prav bliskovito, zviška navzdol, vsaj zdelo se mi je tako. Nesreča si je jemala svoj čas. Očem se je naglo bližala motna in neprepoznavna sivina: pločnik, v katerega bom zdaj zdaj zgrmela z obrazom navzdol. Potem sem končno le treščila po tleh, tako, kot sem padala: vzravnano, naravnost, zviška, za po vrhu me ni kaj prida zabolelo. Dejstvo je bilo, da se nisem mogla ves čas niti za hip z dlanmi oprijeti tal, se z njimi kako zaščititi, omiliti padanje. Obraz je treščil po asfaltu s polno silo s suhim, ne preglasnim pokom. A sama bolečina, glej, glej, tedaj ni bila tako nevzdržna, kot sem pričakovala. Danes premišljam, da mi je v tistem trenutku prišel nasproti usmiljeni šok in vsaj nekoliko zabrisal bolečino.
Nekaj takega kot čudež
Pravzaprav me, kot rečeno, ni prav neznosno zabolelo, me je pa pri priči presunila ostra radovednost, kaj se je z menoj sploh zgodilo. V duhu sem se pretipavala, kolikor duh lahko pri tem sploh kaj koristnega počne, pa se ni pri nobenem premiku zgodilo kaj posebej zverinskega.
Potem je prišlo tisto najhujše. Iz leve nosnice mi je začela mezeti kri. Majhen, a vztrajen potoček je zažuborel iz nosu na asfalt pod njim in ni in ni hotel nehati. Tekel je precej dolgo in kmalu je pod mano že valovala kar spodobna lužica. Toliko krvi sem doživela v filmih že pogosto, pri sebi pa še nikoli. Tisto me je počasi zaskrbelo, kri je še vedno tekla in ni kazala nobenega namena, da bi nehala. A bila je lepo oblikovana lužica, ki se je počasi večala v lužo. Začelo me je mikati, da bi zajokala. A sem se srčno zadržala.
Okoli mene se je že zdavnaj zbrala skupinica zaskrbljenih občanov. Pravzaprav so bile same ženske, očitno okoličanke, preproste, v hudi stiski, ker niso imele pojma, kako bi pomagale. Pravzaprav so bile zlate ženske, zmedene, ker so se počutile nekoristne, pa bi se ne smele. Hvala jim, ker jih je skrbelo. In naj mi oprostijo, da sem jih pustila nemočne.
Potem se je lužica, že kar spodobna, skoraj luža, nekega trenutka umirila. Nisem verjela očem: curek krvi iz nosu se je čudežno ustavil. Malce sem počakala. Še vedno nič. In sem si rekla: zdaj ali nikoli. Počasi, zelo previdno in obotavljivo sem se začela pobirati s tal. Kdo ve, kakšna presenečenja me še čakajo. Kakšne poškodbe, o katerih ne vem še nič. Padec je bil, kot rečeno, strahovit.
Miti, ki to niso
Počasi sem se pobirala, a zgodilo se ni še vedeno nič. Začutila nisem prav nič. Nobene bolečine, nobene slabosti, nobene nove krvavitve, če odštejemo ščemečo bolečino v kolenih: kolena so seveda poleg nosu zadržala prvi sunek padca, niso pa ga uspela zaustaviti. Nič: zdrav in čisto podjeten občan. Čudež. Bilo je skrajno presenetljivo in nisem vedela, kaj naj si mislim. Ko sem se končno postavila na noge, se mi je zazdelo, kot da sem poprej halucinirala, kot da se v resnici ni zgodilo nič. S kar lahkimi nogami in svežo glavo sem zavila okoli vogala in po stopnicah navzdol. V ambulanti seveda nisem preslepila nikogar. Najprej so me posadili na stol in mi za uvod zelo odločno svetovali injekcijo tetanusa. Bilo bi smešno, ko bi bleknila ne. Pa tudi ne bi, kajti tetanus je nekaj, česar resnično v življenju nočem izkusiti. Oskrbeli so mi še kar krepko odrgnino na nosu, kamor se je padec usmeril, tudi tisto je bila dosti blažja poškodba, kot je bilo pričakovati.
Taksist na poti domov sploh ni opazil, da je z mano kaj narobe; seveda je galantno prezrl obliž sredi nosu, ki pa se je tudi prav junaško držal in ni krvavel. In ko sem šla mimo neskončno dolgega in zelo svetlo zelenega bloka, ki je že več kot dvajset let moje prijazno domovanje, me pravzaprav ni bolelo skoraj nič. Bolečine in ostale zoprnije so se začele šele v dneh, ki so sledili, a kaj prav posebnega se tudi tedaj z mano ni godilo.
Tole sem zabeležila v prvi vrsti zato, da sporočim: miti o sreči v nesreči, ki krožijo med človeštvom, v resnici niso miti. Kdaj znajo biti tudi navadna preklemana sreča.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 15, 11. 04. 2023.
