Za dekliča je bila to nova izkušnja in zdelo se ji je zanimivo videti vse te odrasle ljudi, ki sicer delujejo tako zategnjeni, kako vzneseno popevajo in recitirajo, posebej pa se ji je dopadel škof v starinski rdeči noši, tako nasprotni njegovemu strogemu obličju, ko je mahal s kadilnico in prepeval za oltarjem kot kakšna fascinantno naščeperjena taščica. Čeprav ni razumela, je hči vendarle jasno čutila, da se godi nekaj globokega in za ljudi pomembnega, in jaz sem takšnih občutij pri malem otroku samo vesel. Pa se je zgodilo, da je ravno med žegnanjem butar pred stolnico mimo prineslo neko znanko, s katero si delim levi pol svojih prepričanj – in njen zgroženi, razočarani, tudi ti Brute pogled me še zdaj preganja v snu; bil je tiste sorte pogled, ki ga človek nameni izdajalcu svoje vere in morilcu svojega hrčka. Mencal sem, da sem po rodu s kmetov in da žalibog imam na veliko noč pač lepe spomine, za katere si želim, da bi jih razvila tudi moja hči, prepričal pa nisem nikogar in Pogled je še kar sumničavo visel na meni. »Aha, potem pa v redu,« je medlo odvrnila, niti približno na jasnem sama s seboj, kaj naj si odslej misli o meni.
Živimo v smešnem, shizofrenem in nenačelnem času, v katerem se vsi razglašamo za razgledane in strpne, dejansko pa je ta naša strpnost omejena zgolj na pripadnike in pripadnice istega mnenjskega mehurčka. Pravoverni kristjani uresničujejo načelo božje ljubezni do bližnjega, predvsem ko gre za militantne domoljubne tradicionaliste in zmešane populistične malike, urbane družboslovce in samozvane sodobne umetnike pa bi marsikdo še vedno smodil na grmadi. Pravoverni levičarji gojijo tesno solidarnost z omniseksualnimi bradatimi flamingi in multikulturnimi socialnimi turisti, avtohtonim podalpskim ruralcem pa marsikdo napoveduje dinozavrski pogin. Resnične strpnosti, ki bi izhajala iz zavedanja, da so vse oblike človeškega mišljenja in bivanja le enako klavrni poskusi odvračanja neizogibne eksistencialne stiske, pa ne premore več nihče in nihče ne zmore priznati, da so vse te strategije enako legitimne. Tako zelo smo prestrašeni spričo hitrosti napredka, tako zelo neznatne se čutimo ob vsej kompleksnosti sveta, da se bojimo, da nas lahko že en sam pogled izven naše perspektive, eno samo vživljanje v Drugega pahne v norost. Zato se z vsemi silami oklepamo varnih zavetij svojih mnenjskih mehurčkov in se radikaliziramo znotraj svojih skupnosti – pa penimo in besnimo, ker to počnejo tudi ljudje v drugih skupnostih, nakar se vsi skupaj čudimo, kako to, da je naša družba naenkrat tako razdeljena. V tej konstelaciji je največji čudak tisti, ki ostaja izven teh bedastih delitev in s tem postavlja na laž resnico vsakršne sekte. Prosto po Hunterju S. Thompsonu, neke vrste visoko zmogljivi mutant, ki ni bil zasnovan za množično proizvodnjo – preveč čuden, da bi ga pustili pri življenju, preveč redek, da bi ga kar tako iztrebili, arhetipska jebena stranka, izobčena že zaradi svojega obstoja.
Ne pravim, da sem to jaz, ker potem bi narcistično fantaziral, da bodo čez dva tisoč let ljudje nosili butare v spomin na mojo slavo. Pravim le, da sam ne želim izdati nikogar, pa tudi nikomur nisem ugonobil hrčka, da bi si resnično zaslužil tisti Pogled pred cerkvijo. Samo na praznik neke skupnosti, na katerega imam lepe spomine, sem na zaspano nedeljsko jutro peljal svojo hčer, da si zadeve ogleda na lastne oči, da si bo lahko ustvarila lastno mnenje in izbrala lastno pot; peljal bi jo tudi v džamijo, v sinagogo ali v Amazonijo plesat z Indijanci, ker ljudje so povsod in zna biti, da je povsod tudi bog – pa naj mala išče po svoje. V predalčku pa se ne počutim dobro in tudi svojemu otroku ne privoščim življenjskega trohnenja znotraj enega samega tesnega in dušečega mnenjskega prostorčka, smrdečega po trohnobi preživetih prepričanj.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 15, 11. 04. 2023.
