Z vsakim dnevom in z vsako novo stranko je moj skepticizem bledel. Ne morem reči, da sem v tisti majhni ordinaciji videla čudeže, nenavadne ozdravitve, to ne, videla pa sem veliko upanja. Upanje, izrečeno in zapisano z velikimi črkami. UPANJE. Tistih deset ljudi in vreščeči otrok, ki sem jih v tišini spremljala ves teden, so me pripravili na to, kar lahko pričakujem na Bledu. Tja sem vzela samo svoj zvežčič, ki je bil že konkretno popisan z vsem, kar sem videla in doživela pri Šušnjari. Prepričana, da se v tistem njegovem mahanju z rokami riše nekakšna čudežna koda življenja, sem popisovala vsak njegov gib. »Stranka ima težave s srcem in sladkorno, Željko najprej razbije blokado s klasičnim vstopom v energijsko polje, z dlanmi preverja njegovo stabilnost in odzivnost na terapevtske prijeme. Stric sede na stol. Željko maha okrog prsi, z dlanmi mu odnaša negativno energijo. Ob koncu vedno strese z dlanmi v zrak in se vrne na srce …«

S svojimi besedami sem zapisovala slike, ki so se vrstile pred mojimi očmi. Pojma nisem imela, zakaj in čemu maha z rokami, a če bom zapisala vse, kar bom videla, še tako majhno in nepomembno podrobnost, potem bom, tako sem verjela, odkrila, kaj se skriva za tem nenavadnim zdravljenjem. Našla nisem nič senzacionalnega, vsakodnevno opazovanje terapij bioenergije me je samo pripravilo na srečanje z Domančićem. Opremljena z novim znanjem in polnim zvežčičem zapiskov se pojavim tako v enem od blejskih hotelov, kjer ima Zdenko Domančić nekajkrat na leto svoje tečaje. Že ob stopu v hotel me preseneti gneča ljudi, ki se vije po stopnicah do drugega nadstropja, kjer je velika kongresna dvorana. V njej na desetine stolov, vse je polno, ljudje ves čas prihajajo in odhajajo.

Sedem na prvi prazen stol, potegnem zvežčič iz torbe, ugasnem občutke, predsodke, potrebe, umirim svojo radovednost in se prepustim dogajanju. Kmalu pride tudi nesporni mojster dvorane Zdenko Domančić, obkrožen s svojimi sinovi in učenci. Vsaj šest jih preštejem, vsi so oblečeni v svetle, daljše srajce, takoj jih ločiš od drugih obiskovalcev. Domančić nas nagovori s svojim gromkim glasom, vse oči so uprte vanj. Navkljub letom, letos šteje 73 pomladi, je še vedno karizmatičen in pokončen kot star hrast.

»Moram vam nekaj povedati,« pove v svoji slovenski hrvaščini, »in sicer to, da vsi moji pacienti umrejo.« Med publiko završi. Domančić nadaljuje: »Vsi moji pacienti umrejo, slej ko prej, zakaj? Zato, ker jaz nisem Bog. Ne pričakujte od mene, da vam bom podaril večno življenje, ker tega ni. Vam bom pa olajšal tegobe in odstranil breme bolezni, ki ga nosite, tako boste tudi lažje in bogatejše živeli, dokler ste na Zemlji.«

Gromki aplavz pozdravi velikega zdravilca, ki mu je celo naš urad za šolstvo, znanost in šport izdal pozitivno mnenje glede njegovih zdravilskih metod. »Spremembe, ki jih s svojo metodo informacijsko-energijskega pristopa doseže g. Zdenko Domančić, so očitne, a popolnoma nerazložljive,« so zapisali. »Toda koristi pacientov so neprecenljive. Ugotovljeno je, da je raziskovanje učinkov in pojavov, ki spremljajo metodo Zdenka Domančića, velik izziv za znanost.«

Glede na zapisano me nič ne čudi, da se Domančić v Sloveniji počuti skoraj doma, zaradi njegovih zdravilskih moči so ga namreč v preteklosti povsod po rajnki Jugoslaviji preganjali tako močno, da se je za nekaj let celo preselil v tujino. V Slovenijo se vedno rad vrača, poudarja. In tudi njegove stranke ga imajo rade, tu nimam kaj. Nekaj sto ljudi je šlo ta vikend skozi njegove in roke njegovih terapevtov. Ljudje različnih zgodb, starosti, ver, narodnosti …, a vsi z eno željo, pozdravi me. Lahkotno, kot bi plesal, je Domančić po zraku risal nevidne slike in z močjo misli upogibal ter krivil bolnike okoli sebe. Na njihovih obrazih se je risala pisana paleta občutij, od začudenosti, nejevere pa vse do blažje panike in komaj brzdanega navdušenja. Z mnogimi sem se pogovarjala tisti vikend, spet iskala med to skupino ljudi tiste, ki naj bi »na skrivaj« sodelovali z Domančićem. Ne morem iz svoje novinarske kože, pa če me ubiješ. Ampak jih nisem našla, to moram priznati, ne pri Šušnjari in ne na Bledu. Takoj v soboto mi je pozornost pritegnila stara gospa na invalidskem vozičku, ki ga je počasi potiskal sivolasi mož, predvidevala sem, da je njen mož, na koncu se je izkazalo, da je sin. Italijana, pogovarjamo se v polomljeni angleščini, gospa ima kostnega raka v zadnjem stadiju, zdravniki so že zdavnaj dvignili roke od nje.

»Pa saj ne pričakujeta, da jo bo Domančić ozdravil, ali kako?« vprašam presenečeno. »Ne, to ne,« se nasmehne njen sin, »ampak ji pa pomaga. Vsakič prideva, ko je Zdenko na Bledu, moji mami je po njegovi terapiji zagotovo nekaj tednov bolje. Zaradi bolezni niti ne hodi več, a po tem, ko položi nanjo roke, lahko celo vstane in naredi nekaj korakov.« In res je gospa tretji dan terapije namesto v invalidskem vozičku prikrevsljala s pohodno palico. Meni so se orosile oči, 80-letna gospa pa je požela aplavz občestva. (se nadaljuje)

Kolumna je bila objavljena v  reviji Jana, št. 15, 11. 04. 2023.