Ampak babica je odločila, da je zdaj pa res čas za zabavo na prostem, mraz gor ali dol. Tistega popoldneva smo bili najprej na prireditvi v seniorskem klubu, igrali so skeč z babico v glavni vlogi. Upodobila je prostitutko, in to z velikim žarom. Ne vem, kdo ji je pomagal, ko se je našemila, ampak manjkalo ni prav nič – prekratko krilo, mrežaste nogavice s črto, visoke pete, da se je komaj lovila na njih, črne obrvi, živo rdeče ustnice in, seveda, velikanski dekolte. Malce plisiran sicer, a nič hudega, seniorji pač niso preveč izbirčni, še posebej tisti s povprečnimi penzijami.
Po tistem so se zbrali pri nas, babica je namreč proslavljala rojstni dan ter povabila vse nastopajoče (pa tudi skoraj vse gledalce) na pijačo in prigrizek. Že od zgodnjega jutra me je priganjala, kaj vse moram pripraviti (in nakupiti, kakopak), ker da je to edino darilo, ki si ga želi. Žur. Potem ko jih bomo postregli, se lahko mirno spokamo od hiše. In naj se nikar ne vračamo prezgodaj. A mi nismo vabljeni, me je zanimalo. Niti ne. Gotovo nas ne zanimajo pogovori o nizkih pokojninah, varstvenih dodatkih, evtanaziji in vnetih prostatah.
Prav, prav.
Pripravili smo gasilske mize in stole, jih zasuli s krožniki, polnimi skledami in kozarci ter pričakali goste, da bi videli, ali je dovolj prostora, pa tudi hrane. Seniorji so se valili z vseh koncev in krajev, prijazno pozdravljali nas in se objemali med seboj, prav ganljivo je bilo. Nakar se prikaže slavljenka – natančno takšna, kot je nastopala v tistem skeču. Druščina jo je veselo pozdravila, no, babičine vrstnice so se čisto zares malce sarkastično nasmihale. Ker je bil povabljen tudi rajonski župnik, me je malce zaskrbelo. Babi, sem rekla tiho, se ti ne zdi, da boš takole namaskirana zbujala pretirano pozornost? Saj ravno to hočem, se je zasmejala. Kaj pa župnik? Mu bom že razložila, da sem ravnokar odigrala vlogo Marije Magdalene, ki je bila tudi prostitutka. A ne? In je potem postala goreča Kristusova privrženka. Ampak obstaja tudi teorija, da sploh ni bila razvratnica, ampak Jezusova žena, ki jo je ženskomrzna Katoliška cerkev razglasila za vlačugo. Vem, vem, je rekla, toda ona se drži svetopisemske zgodbe.
Pusti mi no malo veselja, je rekla. »Kolikokrat v življenju pa se bom še lahko afnala v visokih petah in nogavicah na črto?« Prijatelji so prikimavali. Če bo župnik kaj sitnaril, mu bom postregel z zanimivo anekdoto, se je zarežal eden od seniorjev. Njegov brat je pred davnimi leti igral Kristusa v pasjonu, potem pa je kar v opravi, v kateri so ga pribili na križ, zavil v goste k mesarjevi ženi, ki je igrala Marijo. Mesar, ki ga tistega dne ni spil toliko kot po navadi, ju je zasačil in publika, ki je gledala pasjon in se je še zadržala na zakuski, je videla tale prizor: čez vas je tekel nesrečni Kristus v cunji, zaviti okrog bokov, za njim pa so se slišali besni mesarjevi kriki. Če ne bi posredovali mimoidoči, bi ga prevarani mož lastnoročno križal.
Prišel je trenutek, ko smo se, kot smo obljubili, pobrali od hiše. Na poti smo srečali župnika, ki jo je veselo mahal na zabavo. Priznam, da sem se na skrivaj pokrižala.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 15, 11. 04. 2023.
