Vsako takšno srečanje je bilo zame stres. Veliko noči nisem mogla spati in sem si v mislih sestavljala, kaj bom povedala. Pa se je potem še zgodilo, da se je vse skupaj zasukalo drugače. Tudi še po šestnajstih letih izkušenj! Vedno sem čutila veliko odgovornost do ljudi, tudi takrat, ko je bila za udeležence to delovna obveznost.
Zadnjič sva z Janekom dobila Igorjevo vabilo, da predstaviva svoji knjigi in se pogovarjava z bralci. In to v knjižnici v Zagorju! Neskončno sem se razveselila vabila, potem pa me je ravno v takšni meri zaskrbelo! A zakaj? Zato, ker so se bralci sami v sebi odločali, ali se nama bodo pridružili. Glede na to, da knjige, ki govorijo o ljudeh s posebnimi potrebami, pač niso na nobenem seznamu dobro prodajanih in branih knjig, me je na trenutke zaskrbelo, da bomo mogoče kar sami trije, hehe.
Pa je bil moj strah čisto odveč in kmalu se je ves prostor napolnil s samimi dobrimi ljudmi. Kako to vem? Ker sem se počutila, kot da sem med prijatelji! In Janek tudi. V prostoru se je širilo nekaj dobrega, z obrazov, iz stiskov rok, nasmehov … Tudi prijatelji iz zasavskega varstveno-delovnega centra so prišli. Zares lepo.
No, dan je bil kar dolg, da sva sploh uspela priti do Zagorja. Ampak saj veste, to za naju ni nikoli ovira! Janek je imel v mislih predvsem postanek v Ljubljani, hehe, v resnici pa ni dobro razumel, kaj govorim o popoldnevu in Zagorju. In spet smo pri njegovih časovnih predstavah, ki so izrazito pomanjkljive. Milo rečeno. Zato je zjutraj hotel najprej še v svojo službo v Tolmin! Nekako se je z mojim doživetim prepričevanjem potem le sprijaznil, da mu bo njegova Mojčica napisala dopust in da bodo ta dan zmogli tudi brez njega.
Po moji kavi in svežem zraku na balkonu je sledilo naslednje prepričevanje. V sobi ima skoraj vedno po stolih zložene tri kupčke oblačil. Seveda, v omaro ne more stlačiti niti enih nogavičk več! Zato pa osvaja že naslednjo polico v moji omari. Na treh stolih visijo tudi kariraste srajce. Razmišljala sem, ali pred njim odprem njegovo omaro in potegnem ven kakšno bolj svečano srajco ali to naredim naskrivaj!? Vedno se spomnim babice, ki je pravila, da se je treba urediti za priložnost. Očitno pa Janek svoje dobro počutje, vsakdanjo rutino postavi pred dogovorjene navade med ljudmi. Jaz mu, tako v sebi, pritrjujem, se pa vseeno zavedam pravil v družbi in potem kompliciram.
A tudi salomonske rešitve so dobre, če le nikogar ne prizadenejo. Z Janekom sva se dogovorila, da si bo lahko v trgovini v Ljubljani izbral novo srajco, kakršno bo želel, če bo doma oblekel enobarvno. Tam pa, na mojo veselje, ni bilo karirastih, ki ne bi že visele v njegovi omari. Pa nama je uspelo! Volk sit in koza cela!
Mislim, da je precej pomagala k dobri volji tudi Cilka, ki je šla z nama. Saj veste, malo tapkanja po Janekovih ramenih. In po poti je bilo kup učnih situacij (bi rekli učitelji), ki sta jih z Janekom dobro izkoristila. Pa crkljanje pri Dragu in Radmili, da o dobrem kosilu niti ne govorim! Janekovo je bilo seveda čisto po njegovih željah in malo drugačno od našega!
Ko smo skupaj nadaljevali pot v Zagorje, je Janek dobil najpomembnejšo nalogo. Skrbel je, da se ne izgubimo. Na telefonu sem mu naredila program za potovanje. Vestno je skrbel in dosledno obračal telefon, da je bila cesta vedno ravna tudi na navigaciji, in ponavljal ukaze, ki jih je slišal. In bil zaskrbljen, če je bil glas na telefonu predolgo tiho. Ampak svojo nalogo je opravil odlično!
Na splošno je v življenju dobro, če človek zmore predvidevati dogodke, ali ne? Jaz sem v tem že kar dobro usposobljena. Namreč, ko je Igor vprašal, kakšno darilo naj pripravi za Janeka, sem najprej pomislila, da ga bo najbolj razveselil največji sendvič, šoferski. Ne bodite zdaj preveč hudi name in sprejmite opravičilo, da naju je čakala še zelo dolga pot do doma. Poleg tega pa je bil ta sendvič za Janeka tudi motivacija. Ves čas je sedel za mizo, malo opazoval okoli sebe, malo mižal (takrat se malo odklopi v svoj svet), malo je bil ponosen, ko je Igor pokazal njegovo knjigo, vesel, ko se je fotografiral!
Vso pot do Bovca ni zaspal. Vem, da je tudi on, na svoj način, v mislih spravljal v red nepozabno doživetje, vtise in različne občutke. Tako kot jaz! Mislila sem na vse tiste drage ljudi, ki so nama namenili svoj čas, se nasmehnili kakšni moji nerodni šali, nama namenili svojo pozornost in stisnili roko! Hvala vsem za prijazen sprejem, srečanje in druženje.
In mislila sem na gospo Ljubo, ki mi je ob slovesu podarila svoje tople, iskrene misli! Medtem ko je Janek svoje darilo z neskončnim veseljem spravil v svoj želodček, sem jaz vse njene besede spravila v svojo dušo!
Včasih že kar malo pozabim, kako zelo smo ljudje povezani, kako so srečanja, takšna in drugačna, za nas pomembna, kako se najboljših stvari naučimo ravno v srečanjih z drugimi. Kako se v teh stikih srečamo s svojim zrcalom, s seboj, kako nas srečanja z drugimi ljudmi (o)bogatijo.
Eden najlepših ali, še boljše, najbogatejših najinih dni! Zagotovo!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.
