Vse je v najlepšem redu, samo v visoko gredo, ki je zares visoka kot tovarniški dimnik, ne smem niti pogledati. Kar zvrti se mi, ker se je od jeseni zemlja posedla za kakšen meter. Bedaki, ki so jo za velik denar postavili, so mi razložili, da mora biti tako visoka, da moja hrbtenica ne bo trpela. Zdaj vseeno trpi, ker si moram podstaviti pručko, da jo sploh dosežem – in se vseeno sklanjam. Da ne govorim o tem, koliko denarja sem že zmetala v to jamo brez dna. Prvotno so jo napolnili oni, ampak že čez nekaj mesecev se je zemlja sesedla do polovice. Fak. Zdaj moram najti kakšen cenejši vir za gredo požiralko. Ampak kje naj dobim pol kamiona zastonjkarske zemlje?
Spomnila sem se zgodbe, ki je zabavala vso našo obsežno družino. Že dolgo se nisem peljala z vlakom, zato ne vem, ali je ob tirih še takšen svinjak, kot je bil nekoč. Moja ljuba teta, ki je živela v predmestju manjšega slovenskega mesta, se je odločila, da se bo tej zanemarjenosti postavila po robu. V bližini železniške postaje si je prilastila kos zemlje in se ga najprej lotila s sekiro, krampom in grabljami. Ko je posekala vse robidovje, izkopala kamne ter pograbila čike in plastične vrečke, se je prikazal postajni načelnik in povprašal, kaj se pravzaprav gre. Vrt si delam, je rekla. Kdo ji je pa dovolil? Zakaj bi ji moral kdo dovoliti, saj gre vendar za zapuščeno zemljo. Ampak ima lastnika, je besnel načelnik. Kdo pa je? Železnica vendar. V redu, je rekla teta, zakaj pa železnica dopušča takšen neurejen svinjak na pragu mesta? Je nič ne briga (načelnik), seveda jo, ker mora živeti v tem mestu (teta), dovoljenje mora biti (načelnik), naj ji ga torej da (teta), on ne more in noče (načelnik), a mu ne bi bilo všeč, če bi okrog postaje rasle rože (teta) ..., in tako dalje. Pogovora nista nikoli dokončala. On je rekel njej, naj kar poskusi tam kaj saditi, ona njemu, naj ji kar poskusi kaj izpuliti. V vseh časopisih bo lahko bral recimo tole: »Načelnik ima raje svinjarijo kot solato.«
Teta je posadila, raslo je, načelnik je penil, izpulil pa le ni ničesar. Ko so drugi meščani videli, da nastaja ob progi vrt, so brž prišli s svojimi grabljami in lopatami ter si prilastili svoj prostor pod soncem. Postajni načelnik je še bolj norel, zato so mu ponudili denar za najemnino. In potem je še bolj penil – tam vrtov ne sme biti, torej tudi najemnine ne bo. Bo pa železnica uredila nered ob progi. V redu, so rekli vrtičkarji, takoj ko bodo prišli vrtnarji z rožami, se umaknemo.
Vrtnarjev ni bilo, načelnik pa je še tu in tam zmerjal vrtičkarje ter jim pisal plakate z opozorili in prepovedmi. Meščani pa so mirno vrtnarili naprej, pobirali krtine po bližnjih travnikih, vozili gnoj in ropali gozdno zemljo, da bi izboljšali skopo zemljo ob progi. Čez nekaj let so bili vrtički zares prelepi in vse mesto se je strinjalo, da je to prava pot. Potem pa so neke pomladi dobili uradno obvestilo, naj brž poberejo pridelke in odnesejo orodje, ker prihaja buldožer, ki bo vse zravnal. Naredili bodo terminal.
Ljuba teta ni pobrala samo pridelkov, ampak je pripeljala kamion, postrgala vso čudovito zemljo in jo prepeljala na vrt, ki je nastajal ob novi hiši. Buldožer je potem res vse zravnal, terminala pa še zmeraj ni. Moram pogledati, ali je teta morda pozabila kakšen kupček zemlje, na kateri, to pa dobro vem, rasejo koprive in regrat.
