Vseživljenjsko učenje, tako se temu reče v jeziku birokratov – nemara bi bil bolj na mestu izraz vseučenjsko življenje. Spoznanje se nalaga na spoznanje, plasti se kopičijo, včerajšnji človek ni več enak današnjemu, današnji človek išče novo mesto pod soncem. Nič takšnega. In tako sem po 21 letih pustil delo v novinarstvu, vsaj v novinarstvu v tistem tradicionalnem, informativnem smislu, ki zajema redno filtriranje družbenega vrenja in norosti. Nisem več enak, kot sem bil, in novinarstvo ni, kar je bilo. Pa ne bom jamral in ne bom zganjal sentimentalnosti, kot se rado počne v takšnih primerih, ker se mi to niti ne zdi slabo; nasprotno, zdi se mi povsem naravno.
Velika reka teče po svoje, in kdor se upira njenemu toku, je neizogibno uničen. Ljudje počnejo vse, da sprememba ne bi prišla, toda trenutek je že minil, pred naslednjim je le interval niča, čas med dvema utripoma srca, mala smrt – upiraj se spremembi in mala smrt bo prerasla v neskončno. Jaz sem se upiral dolgo, vendar sem sčasoma le popustil; utrudil sem se in prestrašil, ne več neznanega, temveč znanega, vztrajanja v isti brezvoljni udobni rutini, nesmiselnega vrtinčenja življenjske energije v zamočvirjenem tolmunu. Da bi rad počel še kaj drugega, sem si naglas priznal že vsaj kakšnih šest let nazaj, ko sem prvič pustil službo in šel na zavod. Eno leto sem se mučil, zbiral fičnike in na koncu skoraj že glodal stene – najboljše leto mojega življenja, leto med dvema utripoma srca, čas levitve. Toda družba nima posluha za takšne občutljivce – družba plača le produktivnost, kratkočasenje in brezobzirnost. Vrnil sem se v novinarstvo, na svoj način spočit in spet lačen dokazovanja in pozornosti, vsekakor hvaležen delodajalcu, ki mi je dal priložnost; ko sem za vse druge bil manj kot žvečilka na podplatu, so me postrgali z ulice in mi dali kruh. Bil je dober, pošten dogovor in trudil sem se, da izpolnim svoj del. Trudil sem se, da sem produktiven in da kratkočasim. Dolgo je šlo, dejansko dlje, kot sem na tihem verjel, da še lahko iztisnem iz sebe. Toda svoji resnici nisem mogel ubežati in svoje spremembe nisem mogel zatajiti; postajal sem zlovoljen in napet, utrudil sem se, sčasoma pa tudi razjezil. In zato ne mislim prelagati odgovornosti na novinarstvo ali kogarkoli – odgovornost je moja, kot je moja sprememba. Ko se je pokazala priložnost za menjavo poklica, sem jo pograbil – spet s hvaležnostjo za to, kar je bilo, in za to, kar prihaja.
Kaj prihaja, ne morem vedeti, ker v življenju pač ni jamstev. Vem le, da moram poskusiti. Mogoče spet potrebujem samo nekaj časa, da se obnovim, zadiham in začutim. Mogoče me bo življenje spet porazilo in vrglo nazaj kot tisočletna, nespremenljiva skala zlomi ihtavi morski val. Ne bi bilo prvič, moja usta dobro pomnijo okus mojega ponosa in povem vam, da za dušo ni boljše hrane. Miru, po katerem hrepenim, še ne bom našel, ne še, in tudi to je dobro – prehitro bi bilo. Toda če sem se doslej naučil česa, je to, da je v življenju treba iti za tistim daljnim svetlikanjem, ki ga človek sluti za obzorjem, če pa ni, si ga je pa treba izmisliti – za možnostjo radosti. Spoznanje za spoznanjem, plasti se kopičijo, in če nisi previden, bodo zadušile tvojo iskro. Zato – zbogom, orožje; mogoče te kdaj katere druge roke spremenijo v plug.
Še več zanimivih zgodb si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 28. 02. 2023. Spletna izdaja je na voljo TUKAJ.
