Vseeno mi nekaj manjka. Manjka mi tisto posebno vzdušje, ko zalebdiš. Ko ozračje nekako vibrira, ko je po eni strani vse navadno, po drugi pa vse drugačno in nenavadno. To je čas veselega, vznemirjenega pričakovanja pred začetkom nečesa veličastnega, ki se ima zgoditi pravkar. Kajti ne glede na to, kako nam gre, smo nedvomno športen, pogosto v tem pogledu izjemno motiviran in trdoživ narod. In šport je konec koncev še zadnja stvar, ki nas ne deli. Za zdaj.
S kurenti v Frankfurt!
Ampak zgodilo se je nekaj nenavadnega. Pravzaprav osupljivega. Pred torkom je bila pustna nedelja; seveda ne samo nedelja, ampak nedelja je bila vseeno najveličastnejša. Navajeni smo veselo migajočih in opletajočih tipičnih slovenskih pustnih nedelj in tale letošnja je bila na prvi pogled nekaj serijsko razveseljujočega, že na drugega, nekoliko bolj temeljito opazovanega, pa nepričakovano obetavnega. V drobovju letošnjega slovenskega pustovanja je tičal pomenljiv namig. Iz množice lokalnih slovenskih pustnih norčij se je začel počasi, seveda zelo počasi, izvijati in napihovati nov fenomen. Recimo mu evropsko pustovanje po slovensko. Pod trdo skorjo je skrival povsem nedvoumen, čeprav še skrbno zasenčen obet: Slovenijo kot potencialno središče in srčiko novega vseevropskega pustnega dogajanja. Za to imamo, to je čedalje bolj jasno, vse pogoje. Njihova podstat so seveda naši še kar naprej fantastični kurenti, pomnoženi z različnimi dodatnimi izrazi prijazne, dovolj izrazne in posebne pustne norčavosti. Omenjala sem jih že na tem mestu in zadnje čase me začenja polagoma prevevati sveta jeza, da vse doslej še niso vsaj malce vzkipeli v središčno novo točko prizadevanj za zanimive pobude. Imamo novo, svežo in dovolj trpežno kulturno ministrico, ki za milim obličjem in prijazno ženskostjo skriva jekleno jedro, kot nalašč za načrtovanje in izpeljavo zahtevnih načrtov za sveže uveljavljanje Slovenije v belem svetu. Prihodnje leto je za Frankfurt menda že vse odločeno, določeno in dogovorjeno in upam, da se na kurente nikakor ni pozabilo. Za vključevanje skrbno očiščenih in poliranih kurentov v slovesno predstavitev naše države kot srčike dogajanja pa je zagotovo še vedno čas. Za takšne reči je, če malo stisnemo, vselej čas. In konec koncev je to takšna prijazna, neškodljiva, a po drugi strani vse prej kot preprosta domislica na evropskih kulturnih poljanah zagotovo dobrodošla; ne govorite mi, da je to brez zveze. Naši kurenti so, še enkrat, tako neopisni, nevsakdanji in mogočni, izjemni, tudi nekoliko grozeči, da je res zadnji čas za vseevropsko druženje z njimi.
Sicer pa se v kakšna posebna meditiranja, povezana z letošnjo Planico, na tem mestu ne kanim spuščati. Dovolj je bilo vsega.
Vida in zdravnice
Prav tako se z nekoliko žalostnim srcem odrekam komentarjem o programu na otvoritvi prvenstva. Zapeli in zaigrali na njem namreč nismo belemu svetu, ampak predvsem samim sebi. Svojim srcem. Velja tako za Laibach kot za najljubše punce s slovenske TV ali za najnovejše izrastke Avsenikov in drugih nastopajočih iz otvoritvene zgodbe. Imenitne tujine naši zdaj že majčkeno zarjaveli nacionalni spomeniki, ki smo ji jih tako polnih rok in zamaknjenih src polagali na levo in na desno poleg sebe na prireditvenem prostoru ob otvoritvi, namreč sploh ne ganejo tako zelo, kot bi si kateri pri nas mislili. Ganejo nas, pa še nas ne čisto vseh. Pa nič hudega. Namen je bil dober, in to največ velja.
Je pa imela naša Vida nacionale spet zdravstveno okroglo mizo. Bila je ta ena njenih bolj zgodovinskih, čeprav tudi zgodovinskih doslej ni ravno primanjkovalo. Uvodno vprašanje, ki je že za začetek viselo v zraku, je namreč bilo – in mišljeno je bilo skrajno resno: Ali naj Slovenija morda izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije? Malo me je sicer zamikalo, da bi Vido pred tem za nekaj časa rajši najprej zaprla v škatlo pred mano in se namesto tega bolj posvetila kakšnim prijaznim tamarskim tihožitjem na ekranu, a sem zdržala. Izvedela sem vseh vrst novice. Mimogrede in le za pokušino: morda bi bilo res modro, če izstopimo iz cepilnega kaosa, a s tem bi še vedno najbolj prizadeli sami sebe. Vse bolj se priganja k totalnemu cepljenju in popolni centralizaciji. Razdor med cepljenimi in necepljenimi se še poglablja. Svetovna zdravstvena organizacija je tik pred novim izrednim zasedanjem. Določati želi vse posege v naše telo. Ali naj zdajšnja suverenost držav ostane ali ne? Ali današnje koristi odtehtajo tveganja? Tam okoli Vide je sedelo kakih osem ali deset izjemno bistrih slovenskih zdravnic, nobena se ni strinjala z nobeno, zagovarjale so niz med sabo sprtih pogledov in stališč in rekla sem si, ljubi bog, kje neki sem staknila idejo, da je s covidom v glavnem že vse mimo. Nič še ni mimo.
