Ob vseh se mi kocine pokonci postavljajo. Odpreš zjutraj časopis in skoči vate še ena. Ne, saj niso nore za predlagatelje, zanje so odlične, manj racionalne so te nove stare domislice za uporabnike.
Je tako naneslo, da je lanskega novembra Nizozemsko obiskala šestčlanska delegacija Slovenske zdravniške zbornice, zraven so vzeli pa še državno sekretarko z zdravstvenega ministrstva, morda po načelu več nas je, bolj bo veselo, ali pa morebiti po onem, več kot jih zdaj spravimo na svojo stran, manj jih bo treba prepričati pozneje.
Obisk v nizozemskih zdravstvenih ustanovah je organiziral Marko Bitenc, eden največjih zdravstvenih zasebnikov pri nas. Ja, tisti, pri katerem službuje zdravstveni minister, kadar nosi zdravniški klobuk in ne ministrskega. Prav tisti Bitenc, o katerem je upokojena ginekologinja Mateja Kožuh Novak januarja v svojem odprtem pismu Res niste nič krivi, dragi kolegi? zapisala: »Nikoli ne bom pozabila posmehovanja enega od sedanjih liderjev rušenja slovenskega zdravstva, tedaj mladega, nadobudnega zdravnika Marka Bitenca, besedam kanadskega zdravstvenega ministra na srečanju evropskih zdravstvenih ministrov v Ljubljani leta 1996, ki je opozoril kolege iz vzhodne Evrope: 'Privatizacija zdravstva prenese breme zdravstvenega varstva od bogatih na revne.'«
Prav Bitenc je tudi najvztrajnejši podpornik ideje o svobodnem zdravniku, več kot dve desetletji že navija za to, da bi svobodne zdravnike vpeljali tudi v naš zdravstveni sistem, najbolje bi jih bilo uvesti kar ob napovedani reformi zdravstva, meni. Svobodni zdravnik, neke vrste leteči dohtar, nima svojih prostorov, svoje opreme in zaposlenih, najame ga (javna) ustanova, kadar ga potrebuje, in potem tam dela v njenih prostorih, z njenimi zaposlenimi in z njenimi bolniki. V petih letih, računa dr. Bitenc, bi bilo teh rent a doctor zdravnikov okrog petnajst odstotkov. Mnenja o svobodnih zdravnikih so med zdravniki zelo deljena, mnogo jih je proti, nekdanji zdravstveni minister Dušan Keber je pa odločno proti. »Značilno je, da med pobudami zdravniške zbornice vselej prevladujejo zamisli, kako izboljšati položaj tistih zdravnikov, ki že sedaj sodijo med najbolje plačane, in kako jim omogočiti, da postanejo zasebniki,« je povedal časopisu Dnevnik. Dr. Bitenc priznava, da utegnejo zdravniki za kratkoročni najem res podražiti zdravstvo, »a denarja je dovolj in z njim bi dobili več storitev,« brani svojo idejo. Zapomnite si to trditev.
Še vsa vrtoglava od letečih zdravnikov sem naslednji dan vzela v roke svež časopis – niti odpreti mi ga ni bilo treba, že na naslovnici so se spraševali, ali bo po novem k zdravniku treba vzeti tudi denarnico. Udarila je še ena nizozemska ideja: participacija.
Participacija je kot tisti možiček vstajaček, jo z metlo pobiješ, pa se spet pojavi. Pred leti smo jo že imeli in potem zavrgli, po tistem se je pa še kar vračala, kot zombi ni hotela umreti. Zdaj je spet na vratih. Ker naj bi, menda, odvračala od obiska pri zdravniku tiste, ki prepogosto prihajajo v ordinacijo. In zato je treba kaznovati kar vse povprek? Jaz svoje zdravnice nisem videla že leta, očitno verjame v zdravljenje s telepatijo, pardon, elektronsko pošto in telefonom, pa naj plačujem globo zaradi hipohondrov, če mi bo kdaj vendarle dovolila vstopiti v svojo ambulanto? In drugič, morda niste opazili, ampak participacijo že plačujem, enkrat participiram »prispevek za zdravstveno zavarovanje«, potem pa še enkrat kot »dopolnilno zavarovanje«, ki je prostovoljno samo po imenu. Maks Tajnikar, ekonomist, ne zdravnik, je participaciji naklonjen in predlaga »simboličnih« deset evrov za prvi obisk pri zdravniku. Za nekoga, ki ima le nekaj sto evrov dohodkov, je deset evrov prekleto konkreten, prav nič simboličen strošek. So predlagalci teh bedarij res povsem ločeni od realnosti? Pri tem pa, če gre verjeti dr. Bitencu, tega denarja zdravstveni sistem sploh ne potrebuje. Kako je že rekel? »Denarja je dovolj.«
Drži, to so šele predlogi. Zdravstveno ministrstvo se do njih še ni opredelilo. Je pa posodilo svojo državno sekretarko, da jih je šla raziskovat, kar ni dobro znamenje. Ti nespodobni predlogi ne smejo nikoli postati naša resničnost. Morda bi morali pacienti ponoviti svojo stavko?
Medtem me je pa majčkeno strah jutri odpreti časopis …
