V bistvu je še slabše, kot je bilo, saj so medtem pobegnili od očeta, a so mu jih, kot da so predmeti brez pameti in čustev, vrnili. Ker je tako odločila sodnica. Zdaj vsak dan znova pobegne iz šole k mami deček, ki je najstarejši med otroki, in potem vse popoldne preždita na policiji, kjer socialne delavke fantiča silijo nazaj k očetu, če ne, bo šel v krizni center ali rejo. On pa hoče k mami … in njegovi sestri tudi.
Morda je danes, ko to berete, že kaj drugače, saj za dramo ve slovenski politični vrh, ostri izjavi sta dali za televizijo predsednica državnega zbora in pravosodna ministrica. Varuh človekovih pravic je vsaj do oddaje članka v tiskarno molčal.
Kaj se je zgodilo?
Otroci so dokončno ostali brez mame
Že lansko poletje se je nakazovalo, kakšna bo sodba – otroci niso imeli z mamo nobenih stikov, sodne izvedenke so namreč ugotovile, da je tako najbolje. In jasno je bilo, da bo tako pisalo tudi v sodbi štiri leta po tistem, ko se je proces začel, čeprav mednarodne konvencije in tudi naša zakonodaja določajo, da morajo otroke obravnavati prednostno in v najkrajšem možnem roku. O tem, kaj vse so medtem nesrečni otroci preživljali, sem bralce obveščala v več kot 20 člankih, kot je preštelo sodišče, ki mi v sodbi očita, da sem izdala kraj, kjer živi mama, pa tudi kraj, kjer živi oče z otroki. Bi res rada videla, kje je sodišče to prebralo, ker se dosledno izogibam imenom, razen sodničino omenim tu in tam.
Zakaj hočejo živeti pri mami?
Ja, in tudi sodbo sem prebrala, mea culpa. Ker poznam kup drugih pričevanj in dogajanj med procesom, lahko mirno trdim, da je takšna, kot da bi jo narekoval oče. Mama je omenjena le kot »narcisoidna manipulatorka, ki prenaša svoj negativni odnos do očeta na otroke«, otrokom se milostno priznava, da imajo mamo radi, vsekakor pa »ne morejo živeti z njo, ker je to zanje ogrožujoče«.
Nikjer vprašanj, kaj je štiri leta počel oče, da ni uspel navezati otrok nase. Nikjer odgovora na trditev sodišča, kako je lahko mama manipulirala z otroki, ko jih pa dolge mesece ni niti videla niti slišala, ko je imela dvakrat na mesec po eno uro stik pod nadzorom, ki so mu asistirale socialne delavke. Ima mama z otroki telepatske stike? In najpomembneje: KJE JE ODGOVOR NA VPRAŠANJE, KAKO ŽIVIJO OTROCI PRI OČETU IN KAKO SO ŽIVELI PRI MATERI?
Mali begunci kažejo svojo voljo
Najprej je lani nekega večera pobegnila na bližnjo črpalko ena od objokanih dvojčic in prosila mimoidočo, ali lahko pokliče mamo. In jo je. Mama je poklicala policijo in prišla tolažit hčer, medtem je prišel tudi oče, ki sploh ni vedel, da deklice ni, in jo odpeljal domov, ker je pristojni CSD ugotovil, da ima skrbništvo in da ni nič problematičnega. V sodbi je natančno opisana očetova verzija, kako je ta pobeg organizirala mama, ki naj bi bila povezana tudi z omenjeno žensko. Ta pa nam je pisala (pismo smo tudi objavili), kako je bila presunjena, ko je naletela na jokajočo deklico, in kako ne razume, kako je kaj takšnega sploh mogoče.
En teden pred letošnjimi zimskimi šolskimi počitnicami pa je fant, kmalu bo imel 12 let, šel z otroškim kolesom brez luči (in brez čelade) na zadnji vlak, ki pelje proti mami. Pa tudi brez telefona, saj je nanj oče namestil sledenje, vsakih 20 minut dobiva sporočila, kje je fant. Skratka, ko je potrkal na okno mamine hiše, jo je skoraj kap. Mama je takoj poklicala policijo, fanta so skušali predati očetu, a se je tako otepal, da je oče naložil v avto le kolo in se odpeljal. Medtem ko so oblastveni mlini mleli, so pustili fanta skoraj dva tedna pri mami, medtem so se končale počitnice in v ponedeljek ga je spravila na avtobus, da bo z drugimi otroki šel na šolsko smučanje. Jasno je bilo, da bodo fanta spet zarubili, in to se je v petek tudi zgodilo. Kombi s sodnim izvršiteljem in še šestimi pomočniki se je odpeljal na smučišče in tam »zaplenil« fanta, ki se je otepal in jih zmerjal. Odpeljali so ga brez potrebe, saj mama ne bi prišla ponj, ker ji tako prepoveduje sodničina odredba. SODNICA BI JO LAHKO OBTOŽILA UGRABITVE LASTNIH OTROK. Na sodiščih v Celju in Ljubljani potekata še dva procesa proti njej – o tem, kako je mama vse skupaj spravila v javnost, in o tem, kako je prišel ven dokument, v katerem sodnica naroča CSD, kako morajo ravnati (moralo bi pa biti obratno). Saj ni treba posebej poudarjati, da noben od teh procesov ni končan, drugi, na katerega sta vabljena novinarska kolegica in kolega, je bil že dvakrat prestavljen. Skratka, mama je pod stalnim pritiskom, da se bo sodišče zneslo nad njo, če ne bo ubogala. Za ugrabitev pa je, saj veste, predviden zapor. Kar bi bilo zelo pripravno, saj otroci potem ne bi več mogli riniti k njej.
Otroci v temi in mrazu ob cesti brez pločnika. Oče je zarubljenega fanta na dvorišču svojega doma prijazno sprejel, kar ni nič čudnega, pred drugimi je običajno prijeten in prijazen. Kaj se je dogajalo potem, se ne ve, vsekakor pa so kar pozno zvečer vsi trije otroci zlezli čez balkon, šli na postajo, se spravili na vlak, potem pa pešačili kakšnih pet kilometrov do mamine hiše. V temi, mrazu, ob cesti brez pločnika in brez telefona (deklici ga še nimata). Kakšen kilometer pred domom jih je pred neko trgovino dohitela soseda, ki je prihajala s pustovanja, otroci najprej niso hoteli v avto, ker je bila namaskirana in je niso takoj prepoznali. Ko jih je pripeljala domov, mame ni bilo, zbudili so njihovo babico in iskali mamo, ko se je vrnila, je imel fant že kuhan kakav in je nahranil sestrici. Nič čudnega, otroci pripovedujejo, da pri očetu v glavnem skrbijo sami zase. Potem se je dogajalo po običajnem receptu – mama je klicala policijo in pristojni (torej CSD) so pustili otroke do ponedeljka pri njej, takrat pa jih je tako ali tako morala peljati v šolo. Ponje ni smela.
Celotno zgodbo si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 28. 02. 2023. Spletna izdaja je na voljo TUKAJ.
