Znova zajamem kupček kreme ter mu jo počasi in z ljubeznijo vtiram v stopala. Pred leti je namreč moj prijatelj prestal hudo operacijo srca, dolgo je bil v bolnici, zdravniki niso vedeli, ali se bo izvlekel. Iz strahu, da ne bi izgubila najboljšega prijatelja, ki mi že 30 let zvesto stoji ob strani, v dobrem in slabem, sem mu v bolnici začela masirati noge, ker je stokal, da ga bolijo. Vmes je, na srečo, ozdravel, a srce nikoli več ni bilo popolnoma zdravo. V vmesni, zdravi fazi je nekajkrat v hecu zahteval, naj mu zmasiram noge, pa sem mu vljudno razložila, da zdrave masiram za denar, bolne pa zastonj. In zdaj sva znova pri brezplačni masaži stopal. »Ooh,« zastoka moj kuhar miže na kavču, »tole je boljše od seksa.« Zahihitam se in z nasmehom posvetim njegovim bolečim stopalom.
Tudi sama zadnjega pol leta enkrat mesečno obiskujem refleksoterapevtko Vladko in priznam, da se vsakič veselim obiska pri njej. Morala sem najti nekakšen izhod iz tega začaranega kroga bolezni, neko sproščujočo dejavnost, ki bi mi odvrnila misli, vsaj za nekaj časa, od te surove realnosti in sprožila v mojem telesu nekaj ugodja, nekaj tako pozabljenega užitka. Ne morem teči ne plavati, tudi joge ne morem izvajati tako, da me ne bi vmes kaj zabolelo, ne smem v savno ne na masažo, in refleksoterapija se mi je zdela pripraven in najmanj invanziven poseg v moje telo.
Že na vratih izklopim telefon, ker vem, da za resnični svet okoli mene ne bom obstajala vsaj uro in pol, morda več. Nimam navade, da bi se izklapljala čez dan, vseeno sem pa tja poskušam napisati kakšen članek za kak časopis in s sogovorniki se, na žalost, lahko dogovarjam samo čez dan. Z Vladko se potem na začetku pogovarjava kakih 15 minut. Želi izvedeti, kako sem preživela mesec, kako sem se počutila, vse jo zanima. Ta pogovorni del je kar naporen. Kot bi me pričakala mama in s pozornimi očmi spraševala, kako je bilo v šoli in kaj sem jedla za kosilo. Odgovor »vse je bilo v redu« pri moji mami ni zalegel in Vladka ima podobno energijo. Hoče detajle in vrta po meni, kako ješ, spiš, si mirna, nervozna? Ko sem sprejela to njeno vrtanje kot nujno orodje, ki ga uporablja, ker mi želi pomagati, mi je postalo mnogo lažje. Kot bi se predrl nekakšen balon, poln emocij. Kot bi se nenadoma in brez razloga sesul velikanski obrambni zid iz nevidnih opek, ki sem ga tako skrbno gradila, da bi se zavarovala pred drugimi. Iz preprostega razloga, da ne vidijo, kako mehka in ranljiva sem v resnici znotraj te človeške lupine. Zdaj prihajam k Vladki neobremenjena in z odprtim srcem ter komaj čakam, da v njene materinske roke položim svoje strahove, skrbi in ne nazadnje svoja občutljiva stopala. In potem se za nekaj časa ustavi čas. Ves svet izgine in vsi problemi ostanejo pred temi velikimi steklenimi okni, ki naju ločijo od prometne ceste. Ležim z zaprtimi očmi, z mehko odejo sem pokrita do vratu, v ozadju slišim žuborenje vode in veselo ptičje petje. Saj vem, da je posnetek, vsega tega umetnega okolja se zavedam, a vseeno najdem tu pri njej neki mir, varen prostor, nirvano. Njene roke najprej nekaj časa samo držijo moja stopala. Prvič se mi je zdel občutek nenavaden, ta teža tujih dlani na mojih stopalih, zdaj pa se njenim dotikom zavestno odpiram in prepuščam. Ko z dlanmi zapluje po moji koži, me prevevajo različni občutki. Najprej zapadem v valove ugodja, potem se umirim, včasih se cela naježim, a tudi zaspim, zadremuckam često. Skozi glavo mi na polno drvijo različne misli, slike dnevov, jezne in razočarane oči, dogodki, pred katerimi bežim. A z vsakim njenim dotikom je teh mor vedno manj, počutim se vedno lažje in tudi moj dih postaja vedno bolj sproščen, dolg in umirjen. Ko z nasmehom zapuščam njen salon, se včasih počutim, kot da imava z Vladko neko skrivno vez. Kot bi imela skrito ljubico, h kateri pridem enkrat mesečno in že pri vratih slečem racionalno obleko, ki jo nosim med ljudmi.
»Piješ še tisti petrolej?« vprašam kuharja, ki na kavču pred mano plitko diha. »Ne, ne morem.« »Kako to?« sem začudena. »Ma ne morem, slabo mi je že, ko pomislim nanj. Pa tudi ne vem, ali učinkuje. V mesecu dni, odkar pijem to sranje in čakam na kemoterapijo, je tumor zrasel za en centimeter.« »O, šit,« izdavim, »to pa ni dobro. Kaj pravijo zdravniki?« »Mah, kaj pa vem, tako ali tako me vse boli. Ta vikend sem bil na urgenci. Tako mi je tlak nabilo, da nisem mogel dihati. Na kisik so me dali. Tudi za domov so mi dali neko napravo s kisikom,« zastoka. Ojoj. V moji glavi zaživi totalen kaos, kot bi vsi semaforji v mestu naenkrat prižgali zelene luči in bi čakajoči avtomobili hkrati zapeljali v križišče. Lahko bi rekla to ali pa ono, a nobene besede ne spravim iz ust. V glavi odmeva samo eno vprašanje: »Koliko časa še imaš?« (se nadaljuje)
Še več zanimivih zgodb vas čaka v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
