Bilo je konec januarja. Stala sem pred šišenskim Mercatorjem z goro vrečk in čakala na taksi, ki ga ni hotelo biti od nikoder. Malce pozneje se je izkazalo, da je bil taksist pri ustavljanju nekoliko neroden in je čakal name narobe. A je pri priči vzbudil mojo pozornost. Ne toliko zaradi divje pisanih reklam, ki so prekrivale pločevino njegovega dostavnega avtomobila čez in čez, bolj zaradi videza. Bil je nebeško čeden fant: visok, zelo slok, zelo svetlolas, zelo mlad, z modrimi očmi, ki so se ves čas, tudi ko je molčal, prijazno smehljale, in s severnjaško poltjo, ki potrebuje pri srečevanju s soncem vselej precej pozornosti. Usnjena jakna, kavbojke in pod njimi mokasinke bi ga lahko postavile na katerokoli severnoevropsko mestno ulico. Trudil se je s slovenščino, a uspeh je bil boren. Očitno slovensko skoraj ni znal, temveč je izza nebogljenih slovenskih jezikovnih poskusov pri priči veselo zažuborela ruščina. Namesto da bi molčala, kar je v podobnih okoliščinah daleč najpametneje, sem se odločila za takojšen napad. Vi ste pa Rus, kajneda, sem poudarjeno prijazno bleknila vanj in čakala na odziv. Nekoč v prazgodovini, tega je zdaj že okroglih sedemdeset let, sem se v varstvu skrbne partije na klasični gimnaziji v Ljubljani učila poleg latinščine in grščine nekaj let tudi rusko. Kakšen stran vržen čas, vsaj meni se je zdelo tako. Še vedno iz tistih davnih časov za silo obvladam cirilico, nekaj ruskih fraz in prvi dve kitici Katjuše. Vse drugo se je že kdaj porazgubilo.
Fant se je v hipu zazrl vame s posebno pozornostjo. »Ukrajinec sem,« je rekel in čakal na odziv.
V prah in pepel
V Ukrajini sem bila pred zelo davnimi časi precej na kratko: štirje dnevi, morda pet. Poznopomladna popolna jasnina, markantni glavni trg Kijeva. Imenitna Odesa. Neskončna žitna polja, ki so že vsa zlata valovala v vetru. In seveda neskončna, orjaška lenobna reka. To je bilo skoraj vse od tistega, kar se je še oprijemalo mojega spomina. »Kako dolgo pa ste že pri nas?« sem naprej silila vanj. »Skoraj natanko eno leto bo,« je veselo dejal fant in pri priči dodal: »Prijateljstva in znanstva.« Zvenelo je malo kot opravičilo, malo kot pojasnilo.
Eno leto. Skoraj natanko tako dolgo, kot traja ruska vojna z Ukrajino. Zbežati je moral v zadnjem trenutku, v tisti nori zmešnjavi in obupu, ki sta že prežemala ukrajinsko mejo z zahodnim svetom in smo si ju poučno in skrbno posneto z veliko tesnobe in slabih slutenj že tedaj vsak dan temeljito ogledovali v poročilih na televiziji. Moj novi ukrajinski znanec v tistih dneh najbrž ni imel časa gledati televizije. Kdo ve, od koga se je tedaj poslavljal, koga vse je puščal za seboj. Kako je sploh prečil mejo?
Pač pa najbrž lahko gleda televizijo zdaj, tukaj. Jo sploh zmore gledati? Kakšna čustva ga stiskajo pri tem, ko opazuje, kako se mu je v letu dni domovina sesula v črepinje, v prah in pepel? Če danes Ukrajinec gleda v Ljubljani podobe Ukrajine, se mu seveda trga srce. Tam je pustil sorodnike, prijatelje. Domovino. Morda se počuti izdajalca. Saj formalno, če smo strogi, to tudi je. Izdajalec. Domoljubi in tisti drugi, ki se pač niso znašli, sedijo doma v ukrajinskih mestih in čakajo na vpoklic v vojsko, če se to seveda še ni zgodilo. Morda so jih že vpoklicali in čepijo v ta čas strahovito blatnih jarkih in nad njimi žvižgata vojna in smrt. Morda je ostala od njih le še krvava kepa brez življenja: konec. Če imajo srečo, grob. Če se z njihovimi krvavimi ostanki nima časa kdo ukvarjati, čakajo na ptice roparice, na lačne zveri in bodo vsaj po smrti koristni; potešili bodo neko zimsko lakoto. On pa v temle z reklamami prerešetanem kombiju tu, sredi Slovenije, čaka na stranke, frajer v tujem mestu. Vsi so z njim prijazni: oh, Ukrajinec, ubogi dečko, pa še tako čeden.
Začnem premišljati o pojmu izdajalec svoje domovine, pa ne pridem prav daleč. Vem, vem. Če je domovina druščina enako govorečih in skozi zgodovino skupaj bivajočih, še gre, čeprav se tudi v tem primeru kdaj pa kdaj grdo zatika. Italijo so sešili iz nič koliko majcenih skupnosti, kamor sta, vzemimo samo primer, sodila Neapeljsko kraljestvo, Beneška republika, šele proti koncu 19. stoletja. Slovenija je nehala biti zanikrna jugozahodna avstrijska provinca brez sence samostojnosti tako rekoč predvčerajšnjim. Dovolj o tem.
