Če niste iz Štajerske, morda ne veste, kaj so to viklerji: to so navijalke za lase, ki imajo v mojem življenju nadvse pomembno vlogo. Nekje na sredi lasišča imam namreč od dva do tri vrtince (frizerji se nikakor ne morejo sporazumeti, koliko jih je v resnici), ki jih je že podnevi težko krotiti, ponoči pa popolnoma zbezljajo. Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, sem podobna vetrni elektrarni. Ali pa narobe obrnjenemu klopotcu. Babica pravi, da je videti, kot da imam na glavi omelo, kar pa ne drži povsem, saj ima omelo ravne dlake, moje pa so v podobi bodečih než. Skratka, zjutraj me ni pametno srečati, še posebej ne, če sem se pravkar pogledala v ogledalo.
Sračjemu gnezdu na glavi se lahko izognem le tako, da si zjutraj dam na vrh glave nekaj navijalk in potem z njimi paradiram naokoli. Ko sem bila mlajša, sem hodila z viklerji spat, kar je, kot je godrnjal cenjeni soprog, nenavadno erotično. In tudi nevarno. Na tistih pločevinastih, ki smo jih uporabljale nekoč, se je celo porezal. Na teh, ki jih uporabljamo zdaj, pa popikal. Na srečo so izumili nekakšne mehke navijalke iz penaste gume, v katerih je mogoče celo spodobno spati. Prav takšne sem hotela kupiti v nekem manjšem primorskem mestu, kjer občasno živimo, seveda ne smem povedati, katerem, da me ne izženejo.
Hodila sem po kozmetičnem oddelku neke blagovnice, navijalk pa na nobeni polici. Ko se me je prodajalka le usmilila, sem najprej vprašala za viklerje. Zelo debelo je gledala. Potem sem rekla navijalke. Njen pogled se ni spremenil. Nimamo, je rekla. Zakaj pa ne? Pač nimajo. Mar navijalke ne sodijo na oddelek z glavniki, šamponi, barvami in laki za lase? Saj jih nobena več ne uporablja, je rekla. A vi tudi ne, sem se zastrmela v njeno drobno skodrano trajno? Ona ima toliko denarja, da si lahko privošči frizerja, ki ji navije lase. Vsi, ki so čakali v vrsti pred blagajno, so me pogledali z očitnim sočutjem. Uboga sirota, niti za frizerja nima. Kje, pri vragu, pa v tem velemestu vendarle imajo navijalke? Trgovka je rekla, da nimam pojma. Morda v trgovskem centru. Ampak tam tudi niso imeli pojma. Gospodična, ki sem si jo drznila zmotiti, sploh ni vedela, da imajo v trgovini tudi police s kozmetiko in podobnimi nepotrebnostmi. Kaj bi si rada navijala s tistimi navijalkami? Lase? Bo šla vprašat. Nimajo, je rekla, ko se je čez čas vrnila. Imajo pa krtače. Za navijanje? Ja, menda. Kje pa? Ne ve, bo šla vprašat. Ko se je vrnila, me je peljala k ustrezni polici, a so bile tam samo krtače za glancanje čevljev. Niso prave? Sem pa res malenkostna.
Zadnji up je bila drogerija, ki me je pred časom zares prijetno presenetila. Ljubljena hči je namreč v trgovini na nekem letališču odkrila nov parfum in si ga zaželela za rojstni dan. Prehodila sem vse parfumerije v Trstu, pa nikjer nič. Najbrž sem nekaj zamešala, so se mi posmehovali, hči pa je trdila, da omenjeni parfum obstaja in pika. Potem sem kar tako, brez vsakršnega upanja, povprašala po parfumu v zakotni drogeriji v mojem malem primorskem mestu in so mi ga pomolili pod nos. V Italiji ga nimajo, vi ga pa imate, sem se takrat začudila.
Šla sem torej tja in povprašala po navijalkah. Nimamo, je rekla trgovka užaljeno. Oni so boljša parfumerija in se s takšnimi banalnostmi ne ukvarjajo. Kam naj jih grem iskat, sem vprašala onemoglo. V Italijo, je rekla. Če že novejših parfumov nimajo, imajo vsaj navijalke.
Še več zanimivega branja vas čaka v reviji Jana, št. 7, 14. 02. 2023.
