Popolnoma nemogoče je namreč prezreti urnebesne veselice z letošnjo Emo, se pravi z Nemo, ki jo je iz dosledno polnih pljuč in z najboljšim možnim znanjem in nameni to pot skuhala slovenska televizija. Prvič po zelo dolgem času Eme, stare, dobre, mogočno opravljane in tako naprej Eme, ki je vsako leto ob pomoči slovenskega ljudstva izbirala in ustoličevala slovensko kandidatko za popevko Evrovizije, namreč ni bilo. Kar izginila je s prizorišča. Izpuhtela in kar je še podobnih pojmov. A ni pri tem javno nihče ničesar niti črhnil, vsi so se vneto delali, kot da se ne dogaja nič, čas pa je tekel. Čas gre najhitreje naprej tedaj, ko je po sredi slaba štorija, in jaz dajem vsem dvomljivcem seveda prav. Na popevki Evrovizije se namreč skoraj praviloma ne uvrščamo prav visoko in le z velikimi in redkimi izjemami pristanemo precej globoko proti koncu na slavnem seznamu zmagovalcev. Tja proti zadnjemu mestu. Proti solzam razočaranja.
Pomeni to, da Slovenci ne znamo narediti mednarodno dopadljivih popevk? Ne in še enkrat ne! Hočete dokaze? Oglejte si le najboljše zabavnoglasbene ansamble, predvsem seveda na prvem mestu narodno-zabavne Avsenike, kakšna znamenita in zmagovita gostovanja po alpskih evropskih sosedah in tudi nekoliko širše so uprizarjali, dokler so bili še dejavni. Ponos je kar razžiral slovenske prsne koše.
Prav zanimive spomine v tem pogledu so oni dan uprizorili v Cankarjevem domu. Priredili so slovesen koncert, posvečen bratoma Avsenik. O tem, da je dvorana pokala po šivih, ne bomo, ker je samoumevno. Ljudstvo je poslušalo zbrano, nepopisno motivirano in hvaležno za vsak napev. Tako rekoč v transu. Pozitivna energija se je od vsepovsod zlivala na oder v mogočni reki. V prenekaterih očeh so se zbirale solze. O ljudstvu torej vse najboljše. Ljudstva potemtakem ne gre kriviti, Avsenikov pa tudi ni več.
Tisto, kar pri nas ne štima, so očitno stihoklepci in še mnogo bolj komponisti, se pravi ustvarjalci glasbene ponudbe, primerne Emi. Ob njih pa najmanj v enaki meri poslušalstvo, ki se odloči za glasovanje, pa ne zna izbrati prave ali vsaj najprimernejše ponudbe. In so rtvjevci končno doumeli: zadnji čas je, da vzame RTV Emo končno nazaj v svoje razsvetljene in poznavalske roke. Največji strokovnjaki iz tamkajšnjih logov so torej potihoma vzeli nazaj v svoje roke čisto vse najusodnejše odločitve. Najprej seveda: kdo nas bo zastopal v Liverpoolu, če ne bo Eme? Zastopal nas bo najboljši od vseh ta hip. Da je v Sloveniji ta hip najboljši in najpomembnejši Joker Out, je moč dokazati brez slehernih težav, le statistiko vzamemo iz žepa.
Zmagovalca potemtakem imamo. A kdo naj vodi veletekmovanje, ki ni več tekmovanje, kajti zmagovalko, kot rečeno, že imamo, ampak delati se je treba, kot da jo vseeno volimo? Za to je brez sence dvoma idealna Miša Molk. Kdo ve, ali bo privolila, kajti rtvjevci so v zgodovini z njo delali tudi že precej svinjsko. Miša je privolila, bila je v vseh pogledih sijajna, le barvo hlač bi ji jaz sama (ha, le kdo sem jaz, da tu kaj počnem?) spremenila v črno, tako se ne bi videlo, da je obroba znamenite črne bluze, najbolj patetične, obenem pa tudi najmogočnejše reči v zgodovini oblačil slovenskih napovedovalcev, nekoliko drugačnega barvnega odtenka kot barva hlač. In bi znamenita bluza, se pravi po novem hlačna obleka, takole monohroma učinkovala še za odtenek mogočneje kot sicer. Če je to seveda sploh mogoče.
Občinstvo? Za občinstvo v dvorani si je televizija vzela še posebej veliko časa. Izbrati si je bilo treba celo goro postpubertetnih deklic z žarom v očeh in v črnih oblačilih in nekaj malega manj postpubertetnikov, enako v črnino odetih pobov z žarom v očeh, in skupaj so odigrali svojo vlogo brezhibno in stoodstotno. Kakšnih odposlancev z vodstva televizije ni bilo videti. Če bi prišli, bi morali morda vso to letošnjo miškulanco z Emo vsaj malce pojasniti. To bi bilo dolgo in zoprno pojasnjevanje in RTV se je po liniji najmanjšega odpora v tem pogledu naredila neumno, kajti ne bi bilo prav nič prijetno. In se ni nič pojasnjevalo. Miša sama seveda tudi ni imela pri vsem skupaj nič in ji tudi ni bilo treba nič pojasnjevati.
Kaj smo potemtakem z vsem skupaj dosegli? Bomo letos med zmagovalci? Težko rečem in tudi premalo vem. In čeprav je skrb za podobo fantov iz Joker out rodila precej vzpodbudne sadove in je bil videti kot v pižami le eden od nastopajočih dečkov, preostali pa so v mislih in počutju le posnemali znamenito tekmovalno, se pravi zmagovalno formulo, je bil videti rezultati operacije Evrovizija do neke mere povprečen. Čisto simpatična pesmica, ampak nič res posebnega. Morda bodo letos ocenjevali tudi voditelje iz posameznih držav. To bi bilo za nas odlično, kajti Miša bi se v vsakem pogledu uvrstila precej visoko. Na vsak način višje kot njeni pobi.
Še več zanimivega branja vas čaka v reviji Jana, št. 7, 14. 02. 2023.
