Zakonca Helena in Franc Štefanič živita v Dolgi vasi pri Kočevju. Na skupni poti je sorodni duši povezala tudi njuna ljubezen do petja, oba prepevata v vokalni skupini Cantate Domino, in do rekreativnega kolesarjenja. Skupaj sta prekolesarila številne Jakobove poti po Evropi. Pri nas sta postavila slovenski kolesarski Camino.
»Čeprav sva oba Kočevca, sva se prvič srečala, ko se je skupina mlajših kočevskih članov cerkvenega občestva z župnikom odpravila na Triglav. V naslednjih letih sva se največ srečevala kot člana kočevskega cerkvenega pevskega zbora. Helena je bila takrat že poročena, mama hčerke in sina. Dejansko pa sta se najini poti združili pred 20 leti po razpadu njenega prvega zakona. Hitro sva ugotovila, da imava zelo podoben pogled na svet, življenje, vero, vrednote in da si deliva veselje do petja in športa, posebno kolesarjenja. Sva neverjetno sorodni duši, velikokrat misliva enako ali si bereva misli. Včasih se še nama zdi ta povezanost prav neverjetna. Tudi zato se veliko pogovarjava,« pripovedujeta Helena in Franc Štefanič, ki je kot kirurg travmatolog zaposlen na Travmatološki kliniki UKC Ljubljana. Helena je bila do upokojitve 40 let vzgojiteljica v Vrtcu Kočevje. Je avtorica več knjig za otroke, za odrasle pa je napisala monografijo Sveta Helena, rimska cesarica.
Rekreativca s kočevskih poti
Pred desetimi leti sta v Dolgi vasi pri Kočevju, na mestu Helenine rojstne hiše, zgradila svoj dom. »Tukaj sva zelo rada, saj je najin dom narejen po najinih željah. V njem živiva s Helenino mamo, hči in sin pa sta z družinama v Kočevju.« Že od otroštva sta se ukvarjala s športom, Franc s košarko in odbojko, Helena je bila vsestranska športnica, oba pa sta najraje sedla na kolo.
Zakonca se dopolnjujeta na vseh življenjskih ravneh. Povezujeta ju tudi njuna zahtevna, odgovorna poklica in delo z ljudmi. »Poklic kirurga je izredno psihofizično zahteven, še posebno v napornih dežurstvih na urgenci. Delo in vzgoja otrok pa je bilo zanimivo in osrečujoče, a skupina štiriindvajsetih varovancev izprazni baterije. Terapija za okrepitev telesa in duha, na katero prisegava, sta zato kolesarjenje in petje.«
Življenje je pesem
Življenja brez petja si ne predstavljata. »Za naju zagotovo velja rek Življenje je pesem. Petje v nama vzbudi najlepše občutke, naju povezuje, sprošča. Najina glasbena pot se je začela v osnovnošolskem zboru. Kot srednješolca sva pela v mladinskem, pozneje pa v odraslem župnijskemu zboru, v tem pojeva še danes. Oba sva bila vrsto let člana pevskega zbora Consortium musicum v Ljubljani. Najina skupna pevska zgodba se je začela leta 1989. Po vzoru vokalne skupine Ave sva bila pobudnika za ustanovitev podobne skupine.«
Helena se spominja: »Sedem članov cerkvenega zbora nas je na Frenkov rojstni dan ustanovilo svojo pevsko skupino Cantate Domino. Takrat smo ga izbrali za zborovodjo. Imel je lep glas, izostren posluh in glasbeno izobrazbo. Nad predlogom ni bil najbolj navdušen, a je izziv z vso resnostjo sprejel in se udeležil številnih izobraževanj za zborovodje. Pozneje sva izpopolnjevala svoje petje v kočevski glasbeni šoli solo petja.«
Svojo vokalno skupino Cantate Domino, kar pomeni Pojte Gospodu, so kmalu registrirali kot ljubiteljsko društvo. »Sprva smo imeli pevske vaje po domovih pevcev, nato v glasbeni šoli. V novi hiši sva uredila glasbeno sobo, kjer se že deset let enkrat na teden dobimo na pevski vaji ob toplem čaju in prigrizkih.« Franc je predsednik društva, Helena organizira in ureja nastope, vodi arhiv, skrbi za obleke, za promocijo skupine in še marsikaj.
S skupino Cantate Domino sta prvič javno nastopila že pred 33 leti, kmalu so sledila številna gostovanja po Sloveniji. »Prepevamo slovenske in tuje umetne in ljudske pesmi, sakralno glasbo, maše, gospele, priredbe popevk ter zborovske priredbe Avsenikovih pesmi. Naša posebnost je petje ljudskih pesmi kočevarskih Nemcev, ki so 600 let živeli na Kočevskem. Smo edina skupina v Sloveniji, ki ohranja njihovo pesem v arhaičnem nemškem dialektu.« Izdali so štiri zgoščenke Pain Roashnprünn – Pri Rožnem studencu, Življenje je pesem, Cantate Domino in Karpatski zvoki.
Na Caminu po Evropi
Osrečujejo ju skupni kolesarski podvigi in druga doživetja. »Leta 2004 sva se prvič podala na večdnevno kolesarjenje v tujino, na Camino Frances, po severni Španiji do Santiaga de Compostela. Kot verna kristjana sva želela svoj zakon utrditi z romanjem na tretji največji krščanski romarski poti. Po naključju sva se do začetka poti pripeljala s člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji. Med osemdnevnim kolesarjenjem po 860 kilometrov dolgi poti sva doživela vse, od toplega sonca do močnega vetra, dežja, toče in snega. Spala sva v romarskih prenočiščih, srečevala neverjetne ljudi, premagovala fizičen napor, ki ga nisva bila vajena. Na trgu pred starodavno baziliko v Santiagu de Compostela naju je napolnilo veselje in vznemirjenje. Camino se naju je globoko dotaknil. Ugotovila sva, da nama večdnevni kolesarski popolni odklop ponuja svobodo, globljo povezanost, odkrivanje dežel, ljudi, kulture, narave. Od takrat se vsako leto s kolesom odpraviva do znanih romarskih krajev. V Santiago sva romala še dvakrat, po Caminu Portugues in po Caminu del Norte. Kolesarila sva po vsej Evropi in v Izraelu. Na posamezni turi sva prevozila od 700 do 1100 kilometrov.«
Predana družini
Ob vseh izjemnih pevskih in kolesarskih podvigih, ki jih vodita skupaj, si vzameta čas za družinska srečanja in pravita: »Z veseljem vzameva s seboj na pevska gostovanja in druga potovanja Helenina otroka in oba vnuka. Vsi podpirajo najine projekte in pomagajo pri njih.« Rada se sprostita tudi na daljših pohodih s psičko, na plavanju, smučanju, plesu, ob branju in obisku koncertov.
»Uspeva nama zato, ker se dopolnjujeva, spoštujeva, si pomagava, se spodbujava in se poskušava razumeti, tudi kadar imava vsak svoj pogled. Rada sva drug z drugim in se hvaležno veseliva skupnih uspehov.«
Celotno zgodbo si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 14. 02. 2023.
