Čisto zagotovo sicer ne vem, ali mi res toliko pomagajo izplezati iz kakšnega bolj žalostnega stanja ali pa sem si to samo vtepla v glavo. No, saj tudi aspirin vedno ne prežene glavobola, vsekakor pa se zdi, da malo pomaga. In odleže. Kakorkoli, ta moja prav posebna žalost se priplazi, kadar začutim osamljenost. Sem kot kakšen samoten popotnik v množici ali kot zapuščena, nevidna, pozabljena, majhna pajčevina … Ah, saj nikoli ni vse naenkrat in (skoraj) nikoli nisem zares sama. Takoj seveda vklopim razum, ki pravi, da so to samo trenutni občutki, da sem pač v nekoliko slabi koži, ker me je nekaj ali nekdo prizadel. In začnem urejati odnose med razumom in čustvi s strategijo, ki mi skoraj vedno pomaga.
Mali princ
Morda se bo zdaj kdo prizanesljivo nasmehnil, ampak ničkolikokrat vzamem v roke knjigo Mali princ. Vem, vem, nekaterim ni všeč. Kdo ve, zakaj? Knjigo pač vsakdo bere s svojimi očmi, s svojimi mislimi, izkušnjami, pričakovanji, tudi osebno naravnanostjo. In morda se komu zdi, da je preveč preprosta ali pa celo zlajnana. O tem sem nekaj malega brala oni večer. Bi me moralo prizadeti? Ne, ni me. Pa tudi moje ljubezni do te knjige ni nič omajalo.
Iz vseh teh razlogov sem jo spet vzela v roke. Najraje berem proti koncu, četudi se zdi, da je žalosten. Mali princ se vrne domov na svojo zvezdico na nebu in podari svojemu prijatelju najlepše darilo: ponoči, ko se bo ozrl na nebo, bo videl nešteto zvezd in vse se mu bodo smehljale. Vedno se bo spomnil na svojega malega prijatelja in pomislil na čas, ko sta bila skupaj. Ne bo ga mogel pozabiti.
Ker žalostno je pozabiti prijatelja, piše Antoine de Saint-Exupery.
No, Mali princ je lahko za spomin podaril pogled na večne zvezde. In njegov prijatelj je razumel vrednost tega darila. Ki ga ni mogoče ovrednotiti niti v denarju niti v zlatu. Zanimivo, vsi bi lahko imeli takšno neprecenljivo darilo, če bi ga znali ceniti. A veliko ljudi meni, da je edino darilo tisto, ki ga lahko izmeriš, stehtaš in ovrednotiš s cekini, karati, evri, dolarji, funti … Ali pa z uslugami, zaradi katerih imaš potem slabo vest, ker veš, da si šel čezse in naredil narobe. Ne vem, katero pričakovanje drugih te bolj postavi ob zid. Na koncu se največkrat pokaže, da pravi obraz ljudi, tudi prijateljev, uzreš šele takrat, ko jim ne koristiš več v njihovem življenju.
Naj vam povem kratko zgodbico
Dedek iz nekega indijanskega plemena pripoveduje vnučku o bitki, ki se dogaja v nas. Takole pravi: »Moj vnuk, v vsakem od nas bivata dva volka. En volk je hudoben, jezen, nevoščljiv, ljubosumen, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, se samopomiluje, je krivičen, zamerljiv, laže, je egoističen, ima občutek večvrednosti. Drugi pa je dober, miren, ljubeč, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, sočuten, zaupljiv, resnicoljuben.«
Vnuk razmišlja o tem in vpraša dedka: »Kateri volk pa zmaga?« In dedek mu odgovori: »Tisti, ki ga hraniš.«
Vsi ljudje imamo zgoraj naštete lastnosti (vsaj večino). A zakaj? Nismo se rodili kot nepopisan list papirja, to že vemo. Rodili smo se in živeli (skoraj) vsak v svojem okolju in vodile so nas tako različne roke, da si v človeški domišljiji sploh ni mogoče zamisliti vseh.
Ne glede na naravo rok, ki so nas gnetle prve, pa druge, tretje …, imamo lastno, svobodno voljo, da izberemo, katerega volka bomo hranili. Prav v tem se skriva največje darilo, ki nam ga sploh lahko kdorkoli podari. Darilo je svobodna volja. Vsem nam jo je podarila narava. Ali jo cenimo? Ne vem, kajti narava je priložila še eno, to je odgovornost za svoje odločitve, izbire in ravnanja. In ta del darila nam ne leži preveč. Brez odgovornosti ni svobode, tako kot ni svobode brez odgovornosti.
Torej vsak trenutek imamo vsi enako možnost (vsaj tokrat!). Samo odločiti se moramo.
Hraniti dobrega volka pomeni, da spoštujemo druge ljudi, četudi jih nimamo radi. Da jih ne izkoriščamo za svoje dobro, zaslužiti si ga moramo sami. Ne lažemo drugim v obraz, pa tudi ne obrekujemo jih za njihovim hrbtom. Ne privoščimo jim njihovih stisk, četudi so si jih sami nakopali z nespametnim ravnanjem. Ne zavidamo jim njihove sreče samo zato, ker je sami nimamo. Ne želimo, da jim crkne krava, ker je pač sami nimamo …
Tudi oprostiti prijatelju, ki nas je prizadel, v védenju, da nas ne bo nikoli pozabil, pomeni hraniti dobrega volka.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Še več zanimivih vsebin si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
