Apage Satanas! so jeli vpiti in po česnu in žegnani vodici segati domoljubi, ki so v informaciji prepoznali ultimativno ponižanje stebra slovenske identitete inu tradicije. Pri tem so šli celo tako daleč, da so ptujski krof fest proglasili za nekakšen folklorni bienale, čigar neprecenljivi pomen za svetovno kulturno dediščino naj bi prepoznal celo Unesco – pa čeprav se je »fašenk« že pred desetletji sprevrgel v manifestacijo kiča in poceni zabave, ki s kulturo in etno izročilom dejansko nima več dosti zveze. Dušebrižniki in moralisti, ki sedaj izvajajo nekakšno ljudsko sodbo pri Ptujski gori in udrihajo po senci nadležne turbomuhe Cece, so zato v zmoti – ne samo, da umetna pevaljka in kurenti spadajo skupaj zelo, zelo, temveč med njimi skorajda ni razlike, karneval pa je njihovo naravno okolje.
Ceca in kurent sta dandanes oba pač simbola potrošništva, ki vsak koncept spremeni v prodajno zamisel in jo pobebavi v izdelek za množično prodajo. Kurent je bil nekdaj skrivnostno bitje, prastari demon, ki je na pomlad obsedel fante, da so si nadeli rogato opravo, šli od tople peči v ledeno noč in v imenu nedoumljivih sil izganjali zimo in smrt iz dežele; biti kurent je bilo poslanstvo in je bila čast, maske nisi smel sneti niti za ceno lastnega življenja, sama korentija, izdelana v dolgih urah mukotrpnega dela, pa je bila prvovrstni družinski zaklad – to je bila tradicija, to je bila svetost. Danes je to vse industrija, kurentovo opravo lahko kupite na Bolhi, kurentova čast pa je naprodaj že za glaž pira, za žlampanje katerega je seveda nujno odložiti svojo skrivno identiteto in razkriti rdeča, kot krapič z marmelado naphana lička, nato pa pognati zamaščene boke v racajoči poskok in z ovešenimi zvonci zganjati peklenski trušč – ne da se prežene zima, temveč da se prisluži nov glaž. In Ceca, kaj je Ceca dandanes drugega kot druge sorte maska, pač izpiljena persona, ki si jo pred odhodom na oder nadene gospa v zrelih letih, da preganja zimo s svojega TRR in nerelevantnost iz svojega minevanja – koliko, mislite, je pa tukaj še iskrenosti, koliko je svetosti v tej patnji, v tej boli, v tej ljubavi, koliko soka dejansko premore to jabolko na tej veji? To je vse šov, ne pa kultura ali celo kakšna častitljiva tradicija, in zato se le nehajmo sprenevedati; vse je pustovanje, še državne proslave, in vsaka šema je dobrodošla – bolj je čudna, bolje je. Stavim tole svojo zeljno glavo, da ptujski kurenti ne bi imeli prav nobenega zadržka, če bi se jih povabilo, da s svojimi poskakovanjem otvorijo trubaški festival v Guči – še dobro bi se jim zdelo.
Ne nazadnje pa nihče ne kliče k orožju, kadarkoli na štajerskem mardi grasu naleti na druge simbole balkanizacije – čevape in pleske, ki s ptujskimi krapiči bivajo v prav zglednem sožitju. To sožitje je lahko zgled za sobivanje in soposkakovanje Cece in kurentov, ki so tudi na koncu le oboji neke vrste popkulturni fast food, v malih dozah dobrodošla pregreha, v prevelikih količinah pa bržkone resni dejavniki tveganja za možgansko vnetje. In ne, Ceca ni isto kot proustaški motivator Thompson, ki so ga na plano vlekli domoljubi in uporabljali kot argument, zakaj bi bilo treba srbski zabavljačici prepovedati nastop na Ptuju. Mafijska in klavska nevesta Svetlana Ražnatović je nekaj drugega kot maska pevaljke Cece, kajti Ceca v mikrofon ne mekeče o Arkanu in velikosrbstvu, temveč zgolj prodaja svoje cenene popkulturne pleskavice, špikane s patosom nerealizirane ženskosti in balkaniziranih klišejev iz ljubezenskih doktor romanov – Thompson pa dejansko skače po odru s sabljo v roki in kalašnikovim okoli vratu in kliče na boj, boj, za narod svoj, to pa je že preveč zlovešča in premalo zabavna reč, da se ji ne bi postavili po robu. Za razliko od Cece in kurentov se je dandanes resnično treba bati le tistih šem, ki se jemljejo preresno in ne ločijo več svoje maske od lastnega frisa – sem spadajo tudi vsi tisti, ki v neškodljivi zabavi vidijo grožnjo neobstoječi slavni tradiciji, v turbofolku pa napad na svoj frajtonarski kapitalizem.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
