Kitajci pravijo, da umrejo vsi, ki imajo raka. Večino sicer ne pokonča rak, temveč strah, ki ga bolezen prinaša. Zato sem se že zdavnaj odločila, da strah ne bo moje morilsko orožje. Lahko, da bom umrla od marsičesa, od strahu nikoli. Vzela sem velik steklen tegelc s pokrovom. Postavila sem se med podboje vrat, na glas sem zažvižgala in poklicala vse svoje strahove. Kot majhni kužki so pritekli z vseh strani, veliki in majhni, tihi in tudi tisti glasnejši. Ko so že bili čisto pri meni, tako daleč, da bi me lahko oplazili s svojimi skrivenčenimi prsti, sem urno skočila za vrata in jih zaprla. Odprtino kozarca sem nastavila na ključavnico, in ko so presenečeni in od mojega bega razdraženi strahovi začeli vdirati skozi špranjo ključavnice, so popadali naravnost v tegelc. Še nekajkrat sem rezko zažvižgala, da se še tako zatajevani strah ni mogel več brzdati in je kot muha brez glave priletel naravnost v nastavljeno past. Ko je bil kozarec do vrha poln strahov, sem ga močno zatesnila s pokrovom in spravila na najvišjo polico v špajzi, za ekonom lonec. In zdaj mnogo lažje diham.
Pripovedujem Tamari o tem tegelcu strahu, ko se peljeva proti Kopru, ona se smeji. Zadnje dni preživljam na Krasu, pri prijateljici, na »all inclusive«. Ona kuha, skrbi zame, jaz se smehljam, pišem in uživam v kraškem zraku. Peljeva se k njeni prijateljici, ki ima raka tako kot jaz, vendar gospa zavrača kemoterapijo. »Prosim?« vprašam zategnjeno in ne morem verjeti tistemu, kar slišim. »Noče,« pove Tamara. »Vsi jo prepričujemo, da je to edina varianta, da se izvleče iz tega sranja, ampak ona vse zavrača, ne verjame v kemoterapijo, prepričana je, da jo bo to ubilo.« »O moj bog, a je to sploh možno v 21. stoletju?« zastokam in še vedno ne morem verjeti njenim besedam. »In kaj zdaj pričakuješ od mene? Jaz nisem zdravnik.« »Hočem, da te vidi,« nadaljuje Tamara, »povej ji, da si ti tudi na kemoterapijah, naj sama vidi, da se da preživeti, če se boriš, ona pa se ne bori. Žal mi je zanjo in za njeno družino. Grozna situacija je, vsi trpijo. Mogoče jo bo pogovor s tabo razsvetlil ali pa tudi ne. Moramo poskusiti.« Do cilja obe molčiva, avtomobil napolni glasba iz radia, gledam skozi okno in razmišljam o prizoru, ki me čaka. Pojma nimam, kaj naj ji rečem.
Čez nekaj minut parkirava avtomobil pred svetlo vrstno hišo, pred njo naju čaka prijateljičin mož. Trpko se nama nasmehne in naju odpelje v pritlično sobo. Najprej nič ne vidim, ko vstopim vanjo, soba je v kompletnem mraku, le skozi spuščene rolete vanjo pronicajo tanki snopi svetlobe. Soba je v neredu, na vseh straneh so naložene neke stvari, krama, kartonaste škatle, v kotu sobe bolj zaslutim kot vidim posteljo. Tamara pristopi k njej, objame osebo v postelji, sama neodločno stojim sredi sobe in ne vem, kaj je moja naloga. Čez nekaj minut Tamara pomaha, naj pridem bliže, in me predstavi prijateljici. Vame se zagledajo velike črne, udrte oči. Okoli njih gnezdo razmršenih dolgih temnih las, na postelji pa shirano nemočno žensko telo, ki nima več kot 20 kilogramov. Jezus. Nežno se usedem na posteljo, nočem povzročati nobenih nepotrebnih vibracij. Ko se potopim v njene oči, se mi zazdi, da se je ustavil čas. Rada bi se je dotaknila, jo potolažila, naenkrat se v meni pojavi želja, da se stisnem k njej v posteljo in objamem to tanko telo, pa ne storim nič od tega. Prvič vidim gospo, bog ve, kako bi reagirala. Zato mirno sedim na robu postelje, roki sklenem v naročju.
Nekaj časa se samo gledava, nič ne rečeva. Potem le izdavim: »Kako si?« »Saj vidiš,« reče tihi glas. Vidim, ja, to je eden najbolj žalostnih prizorov mojega življenja. Potem usekam iznenada, nehote: »Slišim, da nočeš na kemoterapijo. Kako to?« Zmršeni lasje molčijo, temne oči vrtajo v moje: »Ne verjamem, da to rešuje ljudi, kemoterapija je navaden strup.« »Eee, seveda je,« prikimam, »a vendar rešuje mnoga življenja, tega ne moreš zanikati. Tudi sama sem na kemoterapiji, ne štejem več, koliko ciklusov je za mano, še manj, koliko jih je pred mano. Z vsakim posebej se borim.«
Temne oči v postelji nič ne rečejo. Pogledam njene gole roke, ki brez življenja ležijo na belem pregrinjalu. Dotaknem se njene dlani, začutim tanke koščice pod kožo. »Rada bi ti pomagala,« rečem. »Prišla sem samo zato, da ti povem, da se da kemoterapijo preživeti, in želim si, da bi sprejela mojo pomoč.« »Hvala ti,« rečejo temne oči, »a ne potrebujem tvoje pomoči. Meni bo pomagal Bog.«
Ostanem brez besed. Potem pove še nekaj nepovezanih stavkov o energijah, pa o tem, kako bo Bog uredil stvari tako, da bo najbolje zanjo. »Tudi če umreš?« vprašam nejeverno. »Ja,« reče mirno, »tudi če umrem.« Vame se počasi zajedata obup in nemoč, ki prevladujeta v temni sobi. »Ne bom te prepričevala o nasprotnem,« rečem. »Sama odločaš o svoji usodi. A ni pošteno do tvoje družine, ki trpi skupaj s tabo.« Gospa nič ne reče, počasi zapre temne oči, njena drobna dlan, ki jo še vedno držim v roki, me rahlo stisne.
Ko se s Tamaro peljeva domov, obe molčiva. Presunjena sem in na jok mi gre. Kako je možno, da nekdo zavrača darilo življenja in se ne bori zanj? Ima gospa, ki je odločitev o življenju prepustila vsevišnjemu, prav ali imam prav jaz, ki se skupaj z njim borim zase? Ob srečanju z njo sem zavohala smrt, zaslutila sem jo v tisti temni sobi. Ne vem točno, kam se je beštija skrila, ker je bila soba pretemna, sem jo pa vohala in slutila, ko sem bila tam, dlake na roki so se mi naježile.
Nekaj tednov po mojem obisku mi je Tamara sporočila, da je gospa umrla. »Ni je več, zdaj ni več trpljenja,« je rekla. Jaz pa razmišljam in ne vem, kaj je ubilo temne oči. Rak ali strah? (se nadaljuje)
