Televizijske ekipe so se pognale na teren in v živo spremljale dogajanje, voditelji v studiih so z glasovi direkt za trailer hollywoodskega filma katastrofe razlagali vso resnost situacije, okravateni strokovnjaki, nasledniki starih prerokovalcev iz kozjega droba, so napovedovali, kaj nas še utegne doleteti. Risale so se infografike, navajali podatki, naslovnice časopisov so bile v celoti posvečene katastrofi in narod je vil roke ter klel čase, v katerih živimo. Kako bi jih ne, ko pa nam je skoraj dobesedno padlo nebo na glavo in se je uresničil veliki prastrah naše vrste: na Zemlji, natančneje v malem kurjelikem prostoru pod Alpami, ki se imenuje Slovenija, so pristali vesoljci. Sicer ne majhni in zeleni, kot smo si jih vedno predstavljali, temveč še manjši in beli – ter zato še nevarnejši.
Sneg je sicer za ta letni čas povsem običajen vremenski pojav, ki nastane, ko vodne kaplje v atmosferi zamrznejo v drobne bele kristale in padejo na tla. Hja, toda če bi bil to res zgolj nedolžen sneg, ki malčkom prinaša toliko veselja, pasjim lastnikom pa omogoča diskretno in takojšnje prekrivanje njihovih kakčastih prekrškov – tedaj se ne bi nihče vznemirjal, kajne? Tako pa smo imeli izredne razmere in histerijo, ki si je razumni človek ne more razložiti drugače, kakor da nas je v resnici doletela čisto prava invazija iz vesolja, spretno zasnovana pod krinko povsem običajnega atmosferskega pojava.
Sneg in vesoljci
Nadomestite besedico »sneg« v naslovih spletnih portalov z »vesoljci«, šele tedaj postane v celoti jasno, s kakšnim silnim antikristom smo imeli opravka.
»Napovedi so se uresničile, takole kaže z vesoljci po regijah!« - okej, tole ni hec! »Vesoljci na cestah povzročili prometni kolaps« – kaj dela vojska?! »Vesoljci podirali drevesa, težave tudi pri oskrbi z elektriko« – vsi angeli in svetniki, pomagajte! In po tem, ko smo že mislili, da je konec ... »Znova se začenja: toliko vesoljcev bo prišlo ponoči!« »Vesoljci še niso rekli zadnje besede, tako kaže za naprej!« »Pripravljeni? Prihaja nova pošiljka vesoljcev!« – k vragu civilizacija, grem jaz z molotovko v roki izropat bližnji Hofer, nato pa z družino v zemljanko na Boč! Zdržali smo korono, prežarčili smo se skozi Ukrajino, z gašperji in kanibalizmom bi se nekako pretolkli tudi skozi recesijo, ampak tole je preprosto preveč – preveč manjših in belih, vsepovsod so in vsak upor je zaman. »Sneg« ubija, ljudje božji. K sreči smo jih pravočasno spregledali, k sreči smo ves čas na preži!
Kako smo preživeli, ne razumem in ne vem, samo hvaležen sem usodi. Kakor v Wellsovi Vojni svetov so zunajzemeljski agresorji preprosto odnehali sami od sebe in nam spet prepustili že izgubljeno deželo. Nekega dne smo se preprosto zbudili, s strahom dvignili rolete in zagledali blatno zemljo ter sive pločnike – antikrist je izginil in sonce spet sije, srboriti pilatusi so lahko ugasnili parne motorje in sklopili krilca. Proti komu se bomo sedaj borili, zaradi koga histerizirali, o kom ali čem bomo predrabljali s sosedi, zaradi česa bomo šteli konzerve v kleti, kdo nam bo odprl zapornice z adrenalinom, za kaj bomo sedaj na preži? Nič bat, za vsako zdravilo je tegoba na svetu, in če že ni močerada, se da z alkimijo sodobnih množičnih občil skuhati visooktansko psihedelično žganjaro tudi iz navadnega kamna. Nič bat – na uredniških sestankih se že ukvarjajo z naslednjo apokalipso, ki bo napolnila naslove, pognala ekipe za vogal/na »teren«, poglobila glasove sidramož v studiih in okravatila lepo zveneče znalce in pogrošne kanalitke (zdravstvo? štrajk? migranti? erozija? vrnitev Avia Banda?). Tak čas je, čas klikograbnih naslovov, možganskih neviht, citatov in statusov, adrenalinokracija – neznosni vpijoči dolgčas na preži za smislom življenja, v katerem se ob vsakični razglasitvi izrednih razmer ne vprašamo več: Kaj pa, če smo vse to že videli?
Še več zanimivih vsebin si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.
