Ne, ne gre za zdravnike, tudi za paciente ne. Teh imamo že povsod drugod po domovini čez in čez, naj si od hudo bolnega slovenskega zdravstva vsaj na tem mestu in to pot nekoliko oddahnemo. Podajam se torej na nekoliko manj znucan, na bolj svež teren, k slovenskim štorkljam. Začelo se je s petimi stavkajočimi, zdaj so jih našteli že dvanajst in kdo ve, kakšno bo stanje na terenu, ko bo tale Jana stiskana. Prve resne snežne pošiljke so že tu.
Hrabre? Lene? Lahkomiselne?
Gre za kar presenetljivo novico, skladno z mnogimi drugimi naravnimi pretresi, ki smo jim čedalje pogosteje priča v zadnjem času in ki zadevajo klimatske katastrofe. Nekakšne pionirke so: pionirke, morda hrabrejše od preostalih, morda bolj lene od preostalih ali pa nemara najbolj lahkomiselne, skratka, gre za prve primerke slovenskih štorkelj, ki se jim lani na jesen ni več ljubilo na pot v daljne in nevarne južne kraje, kjer so doslej prezimovale, in so ostale po novem čez zimo prvič kar lepo doma, v Sloveniji. V svojih gnezdih. Kar bo, pač bo, pravijo. Mediji so najprej poročali o petih junakinjah oziroma lenobah, odvisno od tega, kakšno stališče ob tem zavzameš. Potem se je številka začela zviševati, prejšnji teden jih je bilo opaženih že dvanajst in danes, ko o tem poročam na tem mestu tudi jaz, je število lahkomiselnih osebic sredi zasnežene pokrajine, kakršne na svojih dolgih nogah doslej v življenju še niso ugledale, skoraj zagotovo še bližje dvajsetici.
Vmes je namreč Slovenijo, kot smo izkusili, končno pobelil sneg. O tem vedo največ v krajih, kjer slovenske štorklje gnezdijo; skoraj povsod jih imajo vaščani skrbno preštete in upati je, da bodo zdaj, ko je končno sila, kakršne še ni bilo, začeli ukrepati. Zima z veliko zamudo torej le trka tudi na naša vrata in kdo ve, ali ni štorkljam, ki so ostale doma, potihoma že prekleto žal. Ampak z nagoni je nasploh pogosto štala, o tem vemo kar nekaj tudi tisti, ki pozimi s prezimovanjem na jugu nimamo težav, nas pa dajejo namesto tega drugi, morda na drugačen način še usodnejši nagoni kot slovenske štorklje to zimo.
Nič o islandskih štorkljah
Od štorkelj na hitro k Mojci. Seveda k Mavčevi. Oni dan jo je Mojca, ki je nasploh veliko na poti, spet mahnila na Islandijo. Sama sem bila tam le enkrat, ampak čisto dovolj, da Mojčino obsedenost s tem otokom, po eni strani temačnim, po drugi pa divje žarečim severnim prostranstvom, dobro razumem in bi jo, če bi se dalo, z veseljem tam na kratko obiskala. Največji čar sicer tudi surove Islandije je prav v tako zelo razlikujočih se obrazih, s katerimi obiskovalca sprejme, preseneča in očara. In ko smo že pri tem, moram dodati še, da o morebitnih islandskih štorkljah ta hip ne vem nič. Morda jih tam sploh ni, kar pomeni, da ne bom o tem tudi nič izvedela. Od tam bi bilo namreč sezonsko preseljevanje na toplo, na jug, še mnogo daljše kot od nas in je precej verjetno, da potemtakem islandskih štorkelj ni mogoče srečati.
Igre parjenja
Vam pa moram zdaj pri priči, da ne zmanjka prostora, zaupati veličastno vest, da sem včeraj zvečer končno doživela najočarljivejši TV-dokumentarec od vseh, kar sem jih doslej gledala, in gledala sem jih, roko na srce, že ogromno. Mislila sem, da je z dobrimi dokumentarci kot z lepimi puncami: vsaka lepa punca je lepa na svoj posebni način in najlepše potemtakem sploh ni. Kako je s puncami, ne vem natanko. Ampak včeraj zvečer sem našla in si seveda ogledala, vsa zasopla in vznemirjena, brez konkurence najbolj fantastičen dokumentarec od vseh, ki sem jih kdajkoli videla, in ker imam dokumentarce, ponavljam, tudi kot zvrst iz srca rada ter jih rada in veliko gledam, verjamem, in verjemite tudi vi, da so Igre parjenja res nekaj posebnega, ker tičijo v orjaški konkurenci. Pravkar so začeli na Sloveniji 2 ob nedeljah zvečer predvajati serijo BBC s precej nevznemirljivim naslovom, ki ne obeta kaj prida: Igra parjenja. Ni seveda moč trditi, da parjenje, torej seks, bodimo direktni, ni nekaj pogojno obetavnega. Ampak za božjo voljo, gre za rahlo poceni ali vsaj izpraznjeno vsebino in ne bomo zdaj na tem mestu zaradi ene, pa četudi BBC-jeve, serije skakali po eni nogi od navdušenja. Pa bomo.
Uvodno poskakovanje od navdušenja velja tehniki snemanja. Parjenja v daljnih morjih, pravzaprav, natančneje, nekatera od parjenj v daljnih morjih so posneta tako nepopisno, tako odbito, tako domiselno, tako sanjsko, da tam pred ekranom zadržuješ dih, ves otrpel, se ščipaš, ali sploh vidiš prav in se vse pokazano v resnici dogaja ali pa gre morda le za nekakšne genialne trike in se boš iz njih prebudil. Niso triki. Niso triki, res se vse to dogaja, zdi se povsem neverjetno, a je v resnici res. Kaj vse že zmore danes filmska kamera, o ti ljubi Jezus, je docela neverjetno. Nobenih trikov ni vmes. Nemogoče je iz pokazanega izbrati nekaj, kar je najboljše, najlepše od vsega. Najprepričljivejše. Za lastno zabavo izdvojim parjenje dveh morskih konjičkov tam nekje med nezemsko zelenim ločjem na koncu sveta, ki pa nori kameri ne moreta zbežati. Posebna sta, ker se je to pot zgodilo, da dama prepusti gnjavažo moškemu. Truditi se mora on, da, tudi roditi mora on namesto nje, in zelo natanko se vidi, kako z nekaj muke tale nebogljeni majceni morski konjiček, drugega za drugim, v počasnem, a zanesljivem ritmu iztiska iz sebe drobcene, desetmilimetrske otroke, že čisto prave konjičke, s katerimi bo še kar nekaj časa delo, zato sta tale naša dva konjička od vseh nastopajočih edina, ki ostaneta skupaj še kar dolgo po porodu, tako dolgo, da so otroci res na varnem.
Konjička sta krhko lirična, pravo nasprotje druščine divjih, malce zanikrnih in nevzgojenih morskih levov, ki jima sledijo na ekranu med skupinskim seksom in precej pozneje med skupinskim rojevanjem. Nak, na tehle levih žal ni prav nič liričnega več: hudo epska zgodba je, celo s primerki eksplicitnega nasilja. Čudež pa seveda ostaja.
Komaj čakam nadaljevanje tega BBC-jevega čudeža. Če vas nisem dovolj zrajcala, je pač škoda za vas, ne zame.
Še več zanimivih vsebin vas čaka v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.
