Ampak če je demokracija, kakršna koli že je in kjerkoli že je, in ljudstvo s tem soglaša, kdo sem jaz, da oporekam veselemu decembru? In ker jaz nisem kot drugi, mi je po malem čisto vseeno za veseli december in še povrhu za čisto navaden december.
V primeru, da je kdo zdaj pomislil, da sem stara in zadrta, nevoščljiva, nerazumevajoča, sitna in dlakocepska … Kaj pa vem. Verjetno tudi kdaj. Ker tako zelo pa se vseeno ne razlikujem od večine ljudi. In prisežem, da se trudim razumeti čustva, navade, razvade …, veselje, če hočete, ljudi v veselem decembru. Bi zato morala vštric z vsemi veseljaki? No, tako pač ne gre. Vem, da me nihče ne bo pogrešal. Če bom pa jaz koga pogrešala, se bom o tem pač morala pogovoriti kar sama s seboj.
Česa pa ne bom pogrešala? Niti za ceno veselja? Prav nobene stojnice s kuhančki ali čim takim. Kar te menda ogreje v decembru. No, jaz sem mislila, da človeka pogrejeta bunda in kapa. Ne bom pogrešala bleščečih izložb in reklam v stilu »kaj boste oblekli za novoletno zabavo«. To je še najmanjša težava zame: toplo pižamo, debele nogavice in jopico. Ni v redu? Nič hudega! Tudi medicinske sestre, zdravniki, policisti in še kdo bodo v svojih starih uniformah in bodo pomagali kakšnemu, ki ga bo veseli december spravil na kolena. Ne bom pogrešala tisočev lučk. Čeprav moram tukaj priznati, da uživam, kadar jih gledam. Nekoč sem si želela kupiti avto znamke Alfa romeo, ker mi je nekdo rekel, da ima veliko lučk na armaturi. Pa sem potem kupila takšnega, ki jih ima bolj malo. Saj to, da je armaturna plošča kot novoletna jelka, sploh ni dobro. Prej moti, kot koristi. No, nekaj lučk na novoletni jelki pa bova imela tudi midva z Janekom. Predvsem pa upam, da bo jasna noč in bova gledala zvezdice na nebu. Kakšno zimsko noč tako zelo čarobno migljajo. Pravzaprav res mežikajo. In takrat si lahko človek s svojo domišljijo pričara lastni veseli december. Takšnega, ki ga ne dobite, ne morete kupiti, naročiti … nikjer drugje. Pa še rezervni načrt imam. Če bo vse dni oblačno in ne bo zvezd, se bova kakšen večer spravila v avto in zapeljala v Čezsočo. Tudi ko ni snega, je vasica skoraj vso zimo prekrita z debelim ivjem. Čez hrib Polovnik sonce namreč pozimi ne seže. V soju žarometov se ivje očarljivo iskri, in če je sreča mila, lahko opaziva tudi kakšno srno. Vam povem, da je vse skupaj res kot v pravljici.
In v veselem decembru me pač ne boste videli čakati pred blagajno v kakšni dolgi, dolgi vrsti. Morda bi, včasih ali pa vedno bolj, stoično prenesla tudi to. Pa tega vseeno ne bom naredila zaradi Janeka. Veste, tudi Janek je zelo, zelo potrpežljiv fant. Bolj kot večina oseb njegovega spola. Potrpežljiv je zato, da bi ugodil meni in morda zaradi kakšne moje obljube. Ker pa vem, da zraven tudi trpi, se temu izogibam.
Poleg tega imam v načrtu veselo decembrsko privajanje na kavč. Ja, vem, nekam dolgo nama tole ne uspe. Saj se še spomnite, kupila sva ga pred tremi meseci, pa se ga ne moreva navaditi. Janek še vedno večinoma stoji zraven njega in včasih se mi zdi, da ga vidi kot fakirjevo preprogo z žeblji, hehe. Zato zdaj razmišljam, da bova imela decembrske večerje kar na kavču. Morda bo Janekova najljubša hrana pripomogla k temu, da se bo sprijaznil z njim. Vem, ni najboljši vzgojni ukrep, ampak tudi Janek ni več otrok. Saj zaradi tega ne bo pozabil na mizo. No, upam. Moram še malo razmisliti o tem, ampak skrajne situacije zahtevajo skrajne ukrepe. In odločeno pač je, da kavč ostane.
Celotno kolumno si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 20. 12. 2022
