»V življenju imamo vsi vzpone in padce, težke preizkušnje, tudi jaz. Doživela sem težko prometno nesrečo, po njej sem komaj preživela. Napovedali so mi, da bom ostala na invalidskem vozičku. Dobro leto po nesreči sem shodila, in to brez bergel. Triglava najverjetneje res ne bom nikoli več občutila, ga bom pa opazovala iz doline. Zame je tudi to dovolj,« pripoveduje Klavdija Simler. »Živim za umetnost in kulturo, o sebi pravim, da sem umetnik na svobodi. Pomagam tudi ljudem; opravila sem že nešteto prostovoljnih ur in vedno bolj razmišljam, kako bi podaljšala dan.«
Moč za nove korake. »Ko sem bila pred 23 leti po hudi prometni nesreči v bolnišnici še nepokretna, so mi proti koncu zdravljenja v sobo pripeljali invalidski voziček, rekoč, da ga bom potrebovala. Takrat sem jezno zabrusila zdravniku, ali je nor, saj nanj niti sedla ne bom, kaj šele da bi ga uporabljala. Prinesti so mi morali bergle. Za minuto ali dve so me postavili na noge in me pri tem držali. Nikakor nisem smela hoditi, saj sem se res vsa tresla. Strogo so mi zabičali, naj tega niti slučajno ne poskušam več. Komaj sem čakala popoldansko uro, da se je zamenjala izmena. Dotlej sem v glavi preračunavala, koliko korakov je do vrat in nazaj, pa čez hodnik do stranišča, pravzaprav sem opazovala medicinske sestre in štela njihove korake. Rekla sem si, da to pot zmorem! Potem sem res naredila petnajst zelo tresočih se korakov v eno smer, do stranišča. Sedla sem na školjko in se zjokala kot otrok, ker mi je to uspelo sami, brez pomoči. Potem pa še nazaj. Medicinsko osebje še danes ne ve, da mi je uspelo že tedaj. Tistega dne sem tako našla smisel za vsak naslednji korak, ta je bil vsakokrat daljši in večji, vse do danes.«
Selitev v košček raja. Ni obupala, pogumno in z osupljivo notranjo močjo se je borila naprej. »Zaradi vseh padcev in življenjskih preizkušenj me je življenje samo okrepilo in utrdilo. Vse, česar sem se lotila, mi je nato uspevalo. A vsega sem se lotevala s sprva majhnimi koraki. Po prometni nesreči, ko sem bila do prihoda partnerja domov vse dneve sama, fizično omejena, sem začela ustvarjati. Najljubša sta mi bila slikarstvo in kaligrafija. Potrebovala sem mir, brez vznemirjanja in hrupa, zato smo se iz mesta preselili v Visoče, v moj košček raja na Zemlji. Tu lahko ustvarjam, dobivam ideje in se veselim vsakega lepega dne.«
Obdana z naravo je našla povsem nov smisel v življenju. »Danes poznam ogromno okoliških divjih rastlin, ki jih nabiramo in jemo, dokler jih ne prekrije sneg. Raziskujem in gojim zdravilne in divje zeli, ki nam v družini pomagajo prebroditi prenekatero zdravstveno težavo. Že Kosobrin je nekoč rekel, da za vsako bolezen rož'ca raste. To resnično drži. Žal ljudje tega ne opazimo in zastrupljamo našo lepo deželo.«
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
