So ljudje, ki – vsaj pravijo tako – živijo brez denarja. Natančneje, brez gotovine. Svoje spretnosti in znanja menjajo za hrano, obleko, zavetje … Gre, pravijo. Celo imenitno da je.
Na dopustu sem prebrala knjigo Prežeta s soljo. Angležinja Reynor Winn je popisala domala dveletno hojo po več kot tisoč kilometrov dolgi jugozahodni obalni pešpoti od Somerseta preko Cornwalla do Dorseta. Na pot sta se z možem opravila, ko sta ostala brez vsega. Doma, služb, denarja in z diagnozo, ki je možu napovedovala mukotrpno in neizbežno smrt. Preživljala sta se z 20 funti državne pomoči. Bilo je zgolj za rezance in protibolečinske tablete, brez katerih mož ni zmogel niti koraka. Kampirala sta na divje. Priplazila sta se ponoči, odšla pred dnem. Za večino sta bila moteča in odvratna klateža. Umazana, povaljana, lačna.
A sta preživela, knjiga je uspešnica. Ona še vedno piše, on je še živ. Časov, ko se je, smrdljivima brezdomcema, večina na široko ogibala, nista pozabila. Čeprav zdaj imata dom in denar, še vedno hodita. Ona piše o poteh in brezdomcih. Piše o tem, kako naj preživijo in kako naj bi jim država pomagala.
Ko se nam zalomi, vsi pomislimo nanjo. Država ima mehanizme za pomoč v stiski, bedi, nesreči. A najprej mora pobrati, da potem lahko deli. Davki niso kazen, davki so pogoj za življenje v skupnosti. A kaj ko je skrivanje pred davkarijo pri nas domala nacionalni šport. Plačevanju davkov se mnogi ognejo, uveljavljanju pravic in pomoči le redki. Neredko se izkaže, da je tisto, čemur se učeno reče davčna optimizacija, v resnici kraja in goljufija. In najboljšim v tem poslu mnogi zavidajo in ploskajo. Mnogi bi radi znali. Ljudje ne razumejo, da bomo tisto, česar ti »mojstri« ne plačajo, morali plačati vsi drugi. Ko prebiram zgodbe o znanih in znamenitih, ki s sodišč odkorakajo, ker jim tovrstnih kraj – ker kaj pa je neplačevanje davka drugega kot kraja – na sodišču nihče ne uspe dokazati, ali pa pustijo, da vse skupaj zastara, in potem »spoštovani« državljani celo dobijo odškodnino, me grabi sveta jeza. V kakšni državi živim? Največji lopovi postanejo ugledni državljani, podjetniki, celo poslanci, državni sekretarji … Justiciji je naše sodstvo samo že davno sklatilo tehtnico iz rok.
Takemu sodstvu in taki državi je težko zaupati. Žal. To se mi mota po glavi ob predlogih novih davčnih sprememb. Gre tudi za višje davke na nepremičnine in najemnine. O. K., če bi veljalo za vse. Dvigovanje davkov je preprosta reč, delanje reda, da se pošteni davkoplačevalci ne bi počutili kot bebci, pa nekaj povsem drugega. Ne ta ne prejšnje vlade zanj niso niti s prstom mignile. Lastniki verige nepremičnin so uradno revni kot cerkvene miši, davkov ne plačujejo in živijo kot lordi. Vsem na očeh. Podobno je s tistimi, ki stanovanja oddajajo na črno. Vseh stanovanj je v Sloveniji okoli 860 tisoč, uradno oddanih je 33 tisoč, domnevno praznih pa 150 tisoč!? Da je veliko od teh oddano na črno, se ve, koliko, ne ve nihče. Fursu je očitno vseeno, upravnikom večstanovanjskih hiš ni mar, sosedje nočejo težav. Pa bi poklicani in plačani podatke z lahkoto pridobili iz registra stalno prijavljenih na določenem naslovu. Tudi v bančne račune Furs lahko pogleda. Celo na poštnih nabiralnikih piše, kdo je kje. Če to ni lastnik, bi pač preverili, kdo je. In spet se izkaže, da ni bedak tisti, ki krši vse zakone, ampak oni, ki jih ne.
Vsem se nam lahko zgodi, da bomo kdaj potrebovali pomoč. Četudi le za to, da bomo splavali. Ali pa po suši, požaru, izgubi službe, za vrtec, malico v šoli … A naj se državni organi končno zmigajo. Da bo jasno, da davki niso le za premalo pametne.
Revija Janašt. 31, 2. 8. 2022
