Marjetka, drobcena deklica z velikimi očali, neukročeno grivo skodranih las, pridna, marljiva, prva, ki je v zgodovini svoje osnovne šole dobila Vegovo priznanje, je vse otroštvo, mladostništvo in del odraslega življenja preživela v hrepenenju, da bi bolečine in drame, ki so bile stalnica njenega takratnega življenja, zamenjala za smisel, dušni mir, ljubezen in topel dom.
Danes 48-letna Marjetka Perme vse to ima. Je pa za uresničitev svojih sanj potrebovala dolga leta učenja in izobraževanja. ter več izobraževalnih programov že več kot deset let na podlagi lastnih izkušenj pomaga ljudem do novega, boljšega življenja. Od nje se je do danes učilo že na tisoče ljudi.
Čeprav ste bili vse svoje otroštvo zelo nesrečni, imate že od nekdaj v sebi tudi zametke uporništva. Upornica ste postali v osnovni šoli.
Izčrpavanje možganov z množico nekoristnih podatkov me je ubijalo, zato sem v šolskih spisih in na govornih vajah začela opozarjati na nesmiselnost takšnega sistema in na to, da bi nas morali učiti veščin za življenje. Namesto na razumevanje sem naletela na gluha ušesa in posmeh. Za razmišljanje s svojo glavo so me kaznovali s cveki. Še danes se mi, ko se spomnim na to obdobje, zasolzijo oči. Nazadnje sem zlomljenega duha le še stisnila zobe in čakala, da moje formalno izobraževanje mine. Da bom svobodna in bom končno lahko zadihala.
Svobodo ste iskali tudi v vzhodni religiji. Po končani srednji šoli, stari ste bili 19 let, ste sedli na vlak in se odpeljali na Švedsko, v samostansko skupnost, ter postali neke vrste nuna. Ste našli, kar ste šli iskat?
V samostanski skupnosti – tam sem preživela šest let – sem sicer doživela marsikaj lepega, nisem pa se mogla izogniti preprostemu dejstvu: kamor koli greš, vedno vzameš s seboj sebe – svoje stiske, strahove, svojo nesposobnost upravljanja lastnih misli, občutkov in ne nazadnje življenja. Zato je bivanje v skupnosti postajalo iz leta v leto težje.
Nazaj v Slovenijo vas je zvabila ljubezen.
Res je. Ta fant je bil res zelo vztrajen, zato sem se odločila, da dam ljubezni še eno priložnost. Preselila sem se nazaj v Ljubljano in leto dni pozneje sva bila poročena. Da sva lahko preživela, sem si našla službo, in še preden sem se dobro zavedela, sem bila znova ujetnik sistema. In tako sem, kot sem Marjetko z vsemi stiskami in strahovi nesla na Švedsko, takšno Marjetko prinesla tudi nazaj. Bolečina in obup sta spet začela naraščati, pa čeprav sem zdaj imela vse, o čemer sem sanjala v mladosti: ljubečega moža, topel dom in dobro službo.
To vas je pognalo v novo iskanje smisla.
Prebrala sem gore knjig, od različnih biblij do literature za samopomoč. A po branju nekaterih sem bila le še bolj zmedena kot prej. Potem pa sem nekega dne s kotičkom očesa na televiziji ujela eno od reklam predavatelja in motivatorja Tonyja Robbinsa. Čez nekaj mesecev sem bila spet v zelo slabi koži, tako obupana in v občutkih ujetosti v ta svet, v katerem nisem več videla smisla, da sem si v nemoči rekla: »Ali se bo nekaj spremenilo ali pa grem kar pod vlak.« Takrat sem se spomnila na Tonyja Robbinsa, našla enega od njegovih tečajev, si za začetek zavrtela prve tri polurne posnetke in naredila pripadajoče praktične vaje. Odprl se mi je popolnoma nov svet.
Več v reviji Janašt. 31, 2. 8. 2022
