Tole nam je obljubil ljubljanski župan v zadnjih izdihljajih svojega tekočega mandata: do leta 2030 sežigalnico odpadkov, ki bo modernejša, z manj izpusti in sploh na vse mogoče načine boljša od tiste, ki stoji sredi Dunaja in Dunajčanom menda vzbuja v prsih samo čisto nedestilirano radost in ponos. Ne samo da se bomo tako znebili nerecikliranih in nepredelanih mešanih odpadkov, 110 tisoč ton na leto jih je, ki jih zdaj odvažamo na sežig v Anhovo in v tujino – pocenilo se bo tudi ravnanje z odpadki, povsem se bomo znebili premoga, ki zdaj pomeni 65 odstotkov goriva za toplarno, poleg tega bodo prebivalci, ki so priključeni na vročevod, tako za ogrevanje plačevali dvajset odstotkov manj.
Je morda čas za en previden juhú?
Ne, niti ne. Kako se že reče, nobeno kosilo ni zastonj in tudi tisti dvajsetodstotni prihranek pri ogrevanju ima ceno: plačali ga bomo z zdravjem. Je to sprejemljiva cena? Najlepše mesto na svetu namreč ne stoji na ravnici, po kateri se lovijo vetrovi, ni prepišno mesto kot Dunaj, Ljubljana čemi v luknji sredi hribov in vso zimo, od novembra pa tja do marca, predihava isti zastrupljeni onesnaženi zrak, opozarjajo zdravniki, ki Jankovićevim načrtom ostro nasprotujejo. Količina rakotvornih delcev PM2,5 gre pozimi v nebo – no, pravzaprav ne v nebo, zagotovo pa v pljuča Ljubljančanov, in ogroža starejše, tiste z bolnim srcem in ožiljem, nosečnice in ja, tudi otroke. Ob povečani onesnaženosti se poveča obisk urgence, navajajo zdravniki, število prezgodnjih smrti na tisoč prebivalcev zaradi strupenega zraka v Ljubljani je pa že zdaj dvakrat višje kot na Dunaju. Med prebivalci mest, ki gostijo sežigalnice, zaznavajo več raka pljuč, bezgavk in debelega črevesja, več astme, kroničnega bronhitisa in srčno-žilnih bolezni. Drži, sežigalnico nesporno potrebujemo. Ampak ne in še enkrat ne sredi gosto poseljenega območja s komaj kakšno sapico.
Pozabili so nas vprašati: zamenjate zdravje svojih staršev, starih staršev ali otrok, vnukov za dvajset odstotkov manj na položnici? Prvemu v mestu očitajo, da je kar šel in dal izdelati načrte, ne da bi mesto kaj vprašal, on pa se brani, da se razprava šele začenja in da je časa še dovolj. Ampak velja spomniti – predvsem župana –, da ni dobil še nobene resne bitke, kadar so se Ljubljančani uprli njegovim načrtom. Župan proti svojim meščanom vedno izgubi. Začelo se je s tistimi garažami pod močno ljubljeno ljubljansko tržnico, saj se spomnite, prebivalci mesta so se načrtu silovito zoperstavili. In čeprav se župan projektu ni nikoli javno odpovedal, je tržnica še vedno nedotaknjena. Ena – nič za Ljubljančane. Pa zloglasni kanal C0 od Medvod do Ljubljane, ki naj bi potekal čez vodovarstveno območje. Gradnja se je začela. In ustavila. In še kar stoji. Dva – nič za ljudi, ki niso ljubljanski župan. Gremo zdaj novo rundo s sežigalnico za tri – nič?
Zakaj torej župan rine z glavo skozi zid? Lahko nehate ugibati, kajti mislim, da sem strla tale oreh. Po mojem za vsem skupaj stoji županov tajni načrt: odločil se je izgubiti jesenske županske volitve.
To bo.
Revija Jana št. 29, 19. 7. 2022
