Ah, stiske staršev v tednih pred koncem šolskega leta! Če imate sedmo-, osmo- ali, bognedaj, devetošolca, veste. Vsaka ocena je usodna. Za otroka lahko pomeni konec sanj. In tako ob večerih med preračunavanjem v družinah tečejo potne srage: prag za vstop na želeno šolo je neznosno točna cifra, pa še ta ni zagotovilo. Za vstop v gimnazijo v treh letih mulec ne sme pridelati štiric, še za vse odličnjake ne bo prostora. Gimnazije so stari zidovi, v srednje šole se ni vlagalo, novogradenj ni, še profesorjev ni dovolj. Dijaki ljubljanske oblikovne, recimo, še vedno tavajo med tremi lokacijami. Matematika v Križankah, telovadba na Taboru, vmes 15 minut peš v eno smer. Fiskultura, a ne. Pa kaj bi se čudili, še obveznim osnovnim šolam odpada strop, srednje šole pa so pač nebodigatreba v centrih mest, kjer so stanovanjski kvadrati nezemeljsko dragi. Medtem politiki razlagajo o bajni prihodnosti, temelječi na višji dodani vrednosti delovnih mest, v resnici pa očitno potrebujemo le peke, voznike avtobusov, natakarje, negovalce in kleparje. Tiste pač, ki nato skrajno radi zbežijo kam drugam. Ker njihova minimalna plača, veste, pomeni konec gospodarstva.
In tako zdaj matere gubajo čelo nad vpisnimi pogoji, učitelji in ravnatelji pa kot glas vpijočega v puščavi zaman opozarjajo na neznosno točkomanijo, ki že dolgo nima ničesar skupnega z resničnimi zmožnostmi in znanjem otrok. Sicer pa, kdo sploh še posluša stroko? Na ministrstvu za šolstvo že dolgo nismo imeli srečne roke (nazadnje so ob pismu obupane mame, ki je pozvala k več gimnazijskih mest, dahnili nekaj o pomanjkanju samokritičnosti otrok, ki se, pomislite, kanijo na gimnazije vpisovati z manj kot sto točkami!). Kako je politika vratolomno izpodrinila strokovnjake s samoizvolitvijo v svete šol, pa itak veste.
Inštruiranje se je medtem razvilo v pravcato industrijo, še televizije pomagajo otrokom razlagati šolsko snov z dodatnimi plačljivimi programi. Mar učitelji ne znajo več učiti? Imajo sploh še čas za to, ob vsej birokraciji in zahtevah? Kako pripravljene na nove generacije, (ne)vzgojene s pomočjo družbenih omrežij, prihajajo mlade učiteljice s pedagoških fakultet? Ali pač ambicioznost staršev (in njihove denarnice) nima meja? Gaussova krivulja v osnovnih šolah res že dolgo ne velja več …
Generacije pa še kar naraščajo. Ali kot je za Dnevnik »o nedopustni situaciji« dejala Nives Počkar, direktorica Šolskega centra Ljubljana in predsednica društva ravnateljev srednjih šol: že lani so učenci ostali brez vpisnih mest, »čeprav smo vsi že najmanj 13 let prej vedeli, kako velika je ta generacija.« Vodilni v šolstvu in državi so torej dolga leta številke poznali, ukrenili pa nič. Tako zdaj mamam preostane pisanje obupanih pisem, od koronskih omejitev izmučenim otrokom, ki svoj strah, obup in nesmisel izpovedujejo psihiatrom in patrom (kot boste lahko brali nekaj strani naprej), pa, da pobrskajo med peki, vozniki in kleparji. S katerimi, da se razumemo, ni absolutno nič narobe. Le … morda si ne želijo biti vsi peki, vozniki in kleparji. Četudi bi nemudoma dobili (slabo plačano) službo. Si želimo mi? Mislim, kaj sploh hoče ta država? Dobro izobraženih očitno niti ne. Sicer pa, kako bomo vedeli, kakšne poklice bomo potrebovali čez deset let, če še dovolj mest na srednjih šolah za vse otroke ne znamo zagotoviti?
Včasih je veljalo, da je treba otroka čimprej spraviti h kruhu. Nekaj časa vmes smo zraven pridajali srečo; naj v življenju počne tisto, kar ga bo osrečevalo. No, ti časi so očitno dokončno mimo. Kaj si želi otrok, je irelevantno. Ker, saj veste, točke ... Ah, iluzije novega sveta.
P. S.: Za tiste z denarjem je mest na šolah dovolj. V tujini kajpak.
Revija Jana št. 17, 26.4.2022
