Sekte znajo biti nepredvidljive in potuhnjene – ena taka pritajeno deluje med nami že leta, pa se tega niti ne zavedamo. Na srečo pa se vedno najde budno oko, ki poskuša zle namere preprečiti, o tem priča zapis na vladni spletni strani predlagam.vladi.si, kjer je decembra 2011 s psevdonimom zakrit prijavitelj predlagal »prepoved sekte veganov v Sloveniji«. Ne, resno. Takole pravi: »Predlagam, da prepovemo delovanje sekte veganov in univerzalnega življenja, ki so izjemno agresivni in ljudi posiljujejo z veganstvom, vplivajo na politike, da bi prepovedali živinorejo, skušajo onemogočiti prehranjevanje z mesom odraslim in otrokom in nasploh želijo vplivati na prosto izbiro prehrane. Škodujejo tudi lastnim otrokom, ko jim ne omogočajo uravnotežene prehrane z mesom, kot jo priporočajo vsi normalni strokovnjaki ... Ker so njihova stališča agresivna in nevarna za družbo, predlagam, da se njihova dejavnost prepove, saj ni v skladu z Ustavo RS, saj poziva k nasilju do jedcev mesa. Dokaz za to so številne akcije, ki jih ta sekta izvaja ... agresivni izpadi do ljudi, ki javno zagovarjajo uživanje mesne prehrane, fizični napadi na nosilce krzna in usnjenih čevljev.«

Veliko zabave na enem mestu. Da je predlog precej vznemiril nič hudega slutečo javnost in da je ta stvar vzela hudo resno, kaže precejšnje število komentarjev. Nekateri pisci so se pritožili, da so sekto guglali, pa je ne najdejo, če pa že obstaja, ja, potem so za, zapreti in kaznovati brezvestne storilce! Po drugi strani je pa nekdo predlagal, naj zaradi sovražnega govora »uradni organi zoper predlagatelja vložijo kazensko ovadbo«, drugi se je norčeval »Hehe ... pa smo res sekta. Na skrivaj ritualno koljemo korenje in ga skupaj z zeljem uživamo v spomin odpuščanja grehov tistih, ki ne koljejo korenja, ampak žive prašiče«, tretji je spodbujal: »Razmišljaj naprej, utegneš postati dober borec proti umorom na krožniku.« Samo eden iz vse množice je zaslutil, da jih ima predlagatelj vse skupaj za norca: »Mislim, da se je Ariel samo zabaval ob misli, da bo dobival komentarje, ki ga bodo zabavali.«

Ampak če odmislimo šale na uradnih spletnih straneh, so sekte hudo resna zadeva. Koliko jih je pri nas, niti ne vemo, saj vse niso uradno registrirane in zanje izvemo šele takrat, ko o njih beremo v črnih kronikah dnevnega časopisja.

Tisoč tempiranih bomb? Sekta, pravi SSKJ, je »verska skupnost, ki se je odcepila od kake že utrjene verske skupnosti, cerkve; ločina«. Vse sekte niso verske skupnosti, poleg njih so namreč še »sekte«, torej v prenesenem pomenu (kjer ima tako poimenovanje vedno negativen prizvok), kot primer SSKJ navaja »sekto političnih skrajnežev«. V uradnem registru cerkva in drugih verskih skupnosti, ki ga vodi kulturno ministrstvo, je vpisanih preko petdeset organizacij, a najbolj spornih sekt tam ne boste našli.

Za opozorilo smo spet dolžni zahvalo vedno budnim pripadnikom javnosti, med drugim Ljubljančanki, ki je leta 2018 peljala kužka na sprehod v Tivoli »in na enem izmed bolj poraščenih predelov zaznala skupino ljudi. Malo sta se mi zdela nenavadna njihovo početje in oprava. Bili so oblečeni v dolge črne obleke s kapucami. Stali so v krogu, usklajeno krilili z rokami in izgovarjali nenavadne besede. Zdelo se mi je, kot bi nekaj čarali. Postalo mi je neprijetno in sem hitro odšla stran. Kaj se gredo ti ljudje, mene so dodobra prestrašili.« Eh, so odmahnili dobro poučeni, že dolgo se govori, da naj bi se v najlepšem parku najlepšega mesta dobivali satanisti. Na policiji niso nič vedeli o tem. Saj zbiranje samo ni kaznivo, so pojasnili – ne pozabite, to je bilo še pred zadnjo Janševo vlado – prijave pa niso dobili. In torej ni njihova stvar.

Da naj bi bilo v Sloveniji »preko tisoč satanističnih skupin – se zavedamo, s kakšno tempirano bombo živimo?« se je lanskega decembra vznemiril portal Blagovest. Da so »dejstva neizprosna«, trdi, »Slovenija je organizirano gojišče satanizma«. Hej, da ne gre morda za kakšno diabolično povezavo z vegani?

Bomo raje ostali pri preverljivih dejstvih.

Krompirjeve grozljivke. Na sodišču se te dni razpleta primer proti ljubljanskemu srednješolskemu profesorju in njegovi drugi ženi, ki se zagovarjata zaradi družinskega nasilja; neuradna sekta, ki jo je okrog svojega lika in podobe zgradil (zaradi zaščite otrok) neimenovani profesor, je samo stranska zgodba v pripovedi o skoraj treh desetletjih psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je možakar, ki je v slovenskih šolah vodil tudi krožke duhovnosti, zganjal nad prvo ženo in njunimi štirimi otroki. Tole je skrajšana verzija: najprej jo je imel blazno rad, namreč prvo ženo, potem pa ne več. Ni mu bila več všeč njena kuhinja niti način, kako je vzgajala otroke, pa se je discipliniranja lotil z zelo posebnimi metodami – nič korenčka, samo palica, pa še ta zgolj metaforična, rad je, na primer, lasal in klofutanje mu je bilo tudi všečno. Če se je kdo skušal zaščititi, jih je še bolj fasal, zato so med pretepanjem roke držali ob telesu.

Nekateri mladostniki iz profesorjevega krožka so zahajali tudi k njemu domov; ena od teh deklet pa je z njim zanosila. Z njo se je profesor pozneje tudi poročil, prva žena, ki je po skoraj dvajsetih letih zakona postala bivša, je pa tudi ostala pri hiši, da je gospodinjila. To je bil edini način, je razložila na sodišču, da je ostala blizu svojim otrokom, sicer bi ji vzel tudi te. Mamo so morali po novem klicati po imenu, ker je bila »prava mama«, tako jim je razložil oče, njegova druga žena. »Prebral je dela Carlosa Castanede in njegove nauke združil z indijskim kastnim sistemom ter na koncu ustvaril neko svojo filozofijo,« je pričala prva žena. K tej filozofiji je spadalo tudi prepričanje, da mu morajo drugi »služiti«, kar je pomenilo, da so mu morali dajati del svojega zaslužka. Tudi bivša žena, čeprav je nanj že prepisala hišo, ki jo je dobila od staršev, in čeprav je opravila nešteto ur neplačanega gospodinjskega dela, ki ne le, da ni bilo nagrajeno, utegnilo je tudi prinesti nepričakovano kazen, kot na primer takrat, ko profesorju ni bilo všeč, da je skuhala krompirjev golaž. Ob drugi priliki ga je zmotil pečen krompir. Zapustiti si ga ni upala, ker ji je grozil z odvzemom otrok, prijavila ga tudi ni, ker ji je v glavo vbil prepričanje, da ji ne bo nihče verjel.

Bo zelo zanimivo, predvidevamo, ko se bodo, če se bodo, oglasili starši otrok, ki jih je ta človek učil duhovnosti. Morda bodo kakšno rekli o tem, kakšne posledice je ta vzgoja pustila njihovim otrokom.

Več v reviji Jana št. 17, 26.4.2022