Ker je tudi sama postala mamica hčerke, ji je napisala malo daljše pismo, in to je prišlo tudi do nas v drobni, dragoceni, iskreni, praktični knjižici, posvečeni hčeram. Ljuba Ijeawele jo je naslovila nigerijska avtorica Chimamanda Ngozi Adichie (Založba UMCo). Čeprav se kak nasvet v naših krajih zdi odveč, jih je vredno omeniti vseh petnajst. Zaradi naših hčera: da jih ne porežemo preveč, še preden se razcvetijo.
Kaj sploh danes pomeni biti ženska? Avtorica nimaželeznega pravila, ponuja pa svoji »feministični orodji«: »Prvo je tvoje trdno prepričanje. Osnovno feministično vodilo bi se moralo glasiti: Pomembna sem. Pomembna sem toliko kot drugi. Nič če. Nič dokler. Pomembna sem toliko kot drugi. Pika.« Pri drugem orodju se avtorica sprašuje: Bi dobili enak rezultat, če bi obrnili zgodbo? To pojasni s primerom nezvestega moža in odzivom polnopravne ženske, da ga zaradi tega zapusti. Avtorica pa meni, da je tudi odločitev ženske, da ostane z nezvestim partnerjem, lahko feministična. Da je to odvisno od konteksta.
Kako naj se obnašamo mame? Kako naj torej vzgojimo ljubeznivo, zadovoljno, močno hčer? Mame naj bomo vsekakor celovite osebe. In rade naj imamo svojo službo. »Nikoli se ne opravičuj, ker delaš. Rada imaš svoje delo, in to je pomembno darilo tvojemu otroku.« Mama si lahko dovoli, da ji kdaj kaj spodleti, si vzame čas zase in poskrbi za svoje potrebe. Naj ne misli, da mora vse opraviti sama. Partnerja naj si razdelita delo. Ne gre za to, da partner pomaga; to je njegova dolžnost! Dobro je svoje hčerke naučiti, da znajo same popraviti stvari; to, da so se rodile kot deklice, ne bi smel biti razlog, da česa ne zmorejo. Naj poskusijo! Avtorica piše, da je s feminizmom tako kot z nosečnostjo. Ali si ali pa nisi.
Hčere spodbujajmo k branju. Avtorica je svojo hčer, ki ni marala brati, kar podkupila. Pet centov za vsako stran. Napisala je, da je bila to draga investicija, a vredna vsakega centa. Kadar se pogovarjamo s hčerkami, je dobro paziti, o čem jim pripovedujemo. Adichijeva predlaga svoji prijateljici, naj hčeri pove, da žensk ni treba posebno častiti in slaviti, »so 'zgolj' enakovredna človeška bitja …« Da bi hčerkam rekle, da je zakonska zveza neki dosežek, to ni res. »Zakon je lahko srečen ali nesrečen, ni pa dosežek.« Piše o tem, kako deklice praviloma učimo, da bi morale stremeti k poroki, a tako bodo odrasle v ženske, ki dajejo zakonu prevelik pomen. Dečki ga pa ne in poročale se bodo s temi moškimi ter žrtvovale za ohranitev zakona veliko več ter v svojo škodo.
Ni treba, da si všečna za vsako ceno. Ob vseh nasvetih za naše hčere se hkrati učimo tudi mame in babice. Avtorici se zdi zelo pomembno pokazati hčeram, da ni njihova naloga biti všečne drugim za vsako ceno. »Mnoge deklice se prevečkrat trudijo biti prijazne do ljudi, ki jim delajo slabo. Mnoge deklice mislijo na čustva tistih, ki jih zlorabljajo. To je katastrofalna posledica všečnosti za vsako ceno.« Hčerke raje, kot da ugajajo, učimo, naj bodo iskrene, ljubeznive in pogumne. Spodbujajmo jih, naj povedo, kar mislijo. Po pravici. In potem jih pohvalimo, ko to naredijo! Še posebej jih pohvalimo, kadar zavzamejo naporna, nepriljubljena stališča. Pohvalimo jih, kadar so ljubeznive, vendar ljubeznivost ni samoumevna! Naučimo svojo hčer, da se postavi za tisto, kar je njeno.
Ponosne na svoj narod, zgodovino in kulturo. Naučimo svoje hčere, da bodo ponosne na svojo zgodovino in kulturo, spodbujajmo jih k športu, sploh v puberteti, ko jim začnejo rasti prsi in jih mnoge deklice želijo prikriti. Avtorica piše, »če se bo rada ličila, naj se liči. Če bo imela rada modo, naj se oblači po modi. Če ne bo marala ne prvega ne drugega, jo pusti pri miru … Obdaj jo s tetami, z ženskami, ki imajo takšne vrline, kot bi jih rada privzgojila njej. Povej ji, kako jih občuduješ … Najdi tudi kakšne dobre, nebahaške moške … Če bo poznala strica, ki zna dobro kuhati – in to počne brezbrižno do družbenih norm – potem se bo lahko hitro otresla trapastih idej nekoga, ki trdi, da morajo kuhati le ženske.« Naj punce vejo, da je vsako družbeno normo mogoče spremeniti.
Različnost je normalna. Avtorica spodbuja mamice, da se s hčerkami zgodaj pogovorijo o seksu. Je naporno, a nujno, piše. Dotakne se zaljubljenosti. »Nauči jo, da v ljubezni ni samo dajanje, ampak tudi prejemanje.« Odkrito se dotika prepričanja, da bi ženske morale biti boljše od moških. Pa niso. »Ženske so ravno tako človeške kot moški.« Na koncu pa še nasvet, da so na svetu ljudje, ki utirajo različne poti, in dokler ne škodujejo drugim, so te poti legitimne in jih morajo spoštovati. »Nauči jo, naj nikoli ne posplošuje lastnih meril ali izkušenj. Nauči jo, da so njena merila samo zanjo in ne za druge ljudi. To je edina nujna oblika skromnosti: spoznanje, da je različnost normalna.« No, pa še to zapiše, da vsega o življenju ne moremo vedeti in da se je s tem smiselno prej ali slej sprijazniti.
Revija Jana št. 16, 19.4.2022
