»Za kaj pa se tolčemo, če ne za kulturo?« Bilo je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Nekje v Londonu je zasedala britanska vlada, s prvim ministrom Winstonom Churchillom na čelu. Razprava je bila hitra, urgentna in strateška. Čisto nič demokratična. Nemci so ogrožali Združeno kraljestvo. In vlada je kot po tekočem traku sprejemala težke odločitve. Šlo je za obstoj. Churchill je pozval ministre k skrajnemu varčevanju na vseh področjih, da bi lahko zagotovili dovolj sredstev za potrebe vojske in vojne industrije. Ministri so staknili glave, se zakopali v svoje proračune in naslednji dan poročali prvemu med njimi, kje vse se še da zategniti pas. Tekmovali so v radodarnosti za vojsko, vojaško industrijo in vojake. Vsak od ministrov je predsedniku vlade predstavil svoj izračun. Na vrsto je prišel tudi minister za kulturo. Tudi on je napovedal znatno znižanje svojega proračuna. Tu je Winston, na začudenje vseh prisotnih, interveniral: »Ni govora o zmanjševanju sredstev za kulturo. Ta sredstva bomo povečali!« Večina ministrov ni razumela takšnega obrata, a jih je Churchill hitro podučil, da gre v boju, ki ga bijejo, spopadu globalnih razsežnosti, zgolj in samo za kulturo. Za jezik. Za obstoj! Menda je rekel »Za kaj pa se tolčemo, če ne za kulturo?«
Kultura je neprestan boj. Topove in tanke, namenjene za vojskovanje in kulturno zavojevanje, je v novem tisočletju zamenjal splet. Informacija. Danes so letalonosilke Tiktok, sateliti so Twiter, rakete so Facebook in podobna šara. Vse pa deluje v smeri, da napredni narodi manj napredne odrežejo od njihove kulture in jim vsilijo svojo. Ali v trideset let stari državi Slovencev to vemo? Največkrat ne. V posmeh tistim vizionarjem, ki so za jezik in kulturo umirali, še danes ne vemo, kako (in zaradi koga) nam je uspelo. Da tega ne čutimo, je delno krivo šolstvo. Tudi zgodovinarji. Kriva je sebična moderna politika. Tista, ki v globalizmu, zelenem in digitalnem, v resnici išče zgolj ozko lastno korist. Užitek brez meja.
Kultura pa je patos. Bolečina spoznanj. Razmislek, ki bolečini sledi. In vnovičen dvig. Veselje in hvaležnost, da smo. Kultura je pravzaprav neprestan boj. Permanentna vojna za boljše življenje, ki se le občasno instrumentalizira v odkrite spopade. Med Ukrajino in Rusijo se ne dogaja nič v primerjavi s tem, kar se plete med vsem svetom in spletnimi platformami. Kruti »svobodni« svet.
Himna visoke kulture in sobivanja. In kje smo danes mi, zeleno-digitalni podalpski napredneži?Smo napredni avtorji in inovatorji ali smo zgolj papige ponavljavke? Pred dvesto leti so se težnje, želje, hrepenenje in vizija Slovencev zgostili v poeziji svetovnega formata in kova. Skozi Prešerna je steklo marsikaj, a vzemimo ob kulturnem prazniku zgolj našo himno. Osem kitic, ki naj bi nas povezovale z naprednim in svobodnim svetom.
Prva kitica opominja, da se moramo polno zavedati, da le v svobodi trte rojevajo nekaj, kar oživlja, razjasnjuje, utaplja skrbi in up budi. Če ni svobode misli, se sladko vince spremeni v strup in obup. V drugem koraku sledi zavedanje o pomenu obstoja lastne dežele in sorodne soseščine. Ni sreče brez lastne države in srečnih sosedov.
V tretjem koraku sledi prisega za boj. Za obstoj. Če bo treba. Paradoksalno. V resnici ni miru brez vojne. V četrtem koraku je ponujena tiha želja po obči spravi, sreči in edinosti vsega sveta. Šele Lennon je mnogo kasneje z Imagine povedal nekaj podobnega. V petem koraku (ki je ena najlepših hvalnic nežnejšega spola) doumemo, da ljubezen zgolj v miru in blaginji daje novo življenje za življenje. In ne za smrt. V šestem koraku pesnik pozove moški svet k svojemu poslanstvu ohranjanja ljubezni do korenin. Vertikalna moškost, zasajena v svoja tla. Naše izročilo. Vizija svobode. Sedmi korak je himna visoki kulturi in sobivanju. Ni jezika in kulture na svetu, ki bi imela tak jezikovni, moralni in etični biser za svoj temelj. In v osmem koraku sporočilo razumevajočemu okolju in okolici, da smo skozi izkušnjo lastnega trpljenja svetu prispevali le mir in svobodo. Nobene vojne. Vabilo dobrih ljudi dobrim ljudem.
Kakšna visoka pesem! V tistem času je po ulicah mestec kanalizacija še po vrhu tekla, smrdelo je in bilo blatno pod nogami. A glave so bile sto let pred našimi v letu 2022.
Rajajmo, dokler se da. Danes povprečnemu bralcu, vajenemu Tiktoka, osem kitic Zdravljice realno predstavlja preobsežno literarno delo. Le kdo bi bral to predolgo pesnitev, kdo bi se trudil razumeti vizijo in boj za boljše čase. Ob polnih mizah in živobarvnem svetu družbenih omrežij, ko vsaka objavljena banalnost ali norost doseže večji odziv kot Zdravljica na osrednji državni proslavi, je utrujanje z nekim Prešernom, ki se je pred dvesto leti zapil do smrti, čisto brez zveze.
Naj traja retuširana sreča novodobne svobode. In naj je Prešeren s svojimi globokoumnostmi ne moti. Rajajmo, dokler se da. In nakupujmo, všečkajmo in se evforično predajajmo hipnim užitkom. Svet napora je prepovedan, svet odrekanja za boljši jutri je pasé in nerazumljiv. Informacijska pooblaščenka dela, osebni podatki so na varnem, živimo v svobodni demokraciji.
Ob slovenskem prazniku kulture v letu 2022 si bralke in bralci zaslužimo Zdravljico v vsej njeni predolgi staromodnosti. Ob razmišljujočem branju opravimo samoizpraševanje o naši lastni kulturni ozaveščenosti. Naših dejanjih in našem prispevku k napredku, obstoju in zdravi rasti.
Konec je s Kulturo. Tečejo ji zadnji dnevi. Tik tok, tik tok, Tiktok …
***null***
