Na dvoru novodobnega madžarskega kralja je njegov zet eden najvplivnejših igralcev. To v zadnjih dneh spoznavamo tudi v Sloveniji. Do Istvana Tiborcza namreč vodijo vse povezave pri načrtovanem 400 milijonov evrov vrednem madžarskem prevzemu Save. Gre za največjo domačo turistično skupino, ki ima v lasti približno 2000 hotelskih sob na Obali, Bledu, Ptuju, v Radencih in Moravskih Toplicah. Prištejemo jim lahko še hotele v Portorožu, laško Thermano in prestižna zemljišča v Izoli, na katerih bodo ladjedelnico in nekdanjo tovarno za predelavo rib čez nekaj let zamenjali elitni turistični kompleksi. Vse to želijo kupiti skladi z Madžarske.
Novodobni Orbanovi eliti, tej združbi njegovih prijateljev iz otroških dni, ki so danes oligarhi, se mudi. Vedo, da imajo pred sabo zgodovinsko priložnost. Po ugodni ceni imajo na pladnju slovenske turistične bisere.
Ovir za to praktično ni več. Sava ima trenutno dva velika lastnika: ameriški finančni sklad, ki si jo želi z dobičkom prodati, in slovensko državo, ki jo vodi najtesnejši Orbanov politični zaveznik. Fantom iz Budimpešte se mudi, saj želijo posel »zapreti« še pred aprilskimi volitvami. Slovenska država bi lahko prodajo Madžarom zaustavila tako, da bi od Američanov sama odkupila slabo polovico Save. A za to idejo celo minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, nekoč največji zagovornik državnega turizma, ne navija več. Pravila v tej vladi so jasna. Kadar gre za Madžare, odloča šef. In nihče drug.
Zagovorniki »prostega trga« pravijo, da ni pomembno, kdo je lastnik največjih hotelov, saj jih – drugače kot kakšno tovarno - ne bo mogoče preseliti iz Slovenije. Toda v resnici sploh ne gre za hotele, ampak za precej več. Gre za vprašanje razvojnega modela naše države, v katerem ima pomembno vlogo tudi turizem. Slovenija nikoli ne bo meka za množični turizem, »disneyland« za turiste iz Azije ali tovarna zabave za britansko mladino. A ima veliko stvari, ki jih drugi nimajo. Kot zelena oaza bi lahko gostom ponujala vrhunsko storitev, čisto naravo, vodo in zrak, zdravilišča, rekreacijo ter odlično kulinariko. V globalnem svetu, polnem hrupa in histerije, bi lahko tržila tisto, kar ljudje najtežje najdejo – mir in počitek.
To je mogoče le z lastnikom, ki bo vlagal v hotele in upošteval njihovo povezanost z lokalnim okoljem. Interes nepremičninskih in finančnih skladov, ki prihajajo z Madžarske, je drugačen – v čim krajšem času ustvariti čim več dobička, ki bi ga unovčili ob prodaji. »Vlagatelji« iz Budimpešte prihajajo sem le zato, da bodo hotele čez nekaj časa preprodali. Verjetno kateri od globalnih verig. Ne zanima jih razvoj panoge. Če ne verjamete, vprašajte v Termah Lendava, kjer štejejo tretje leto v lasti Madžarov, ki so v tem času odpustili vse zaposlene. Za državo je zato ceneje, če hotele prevzame sama, jih da v upravljanje kateri od verig z zvenečim imenom in šele nato po potrebi proda.
Da so zdaj med kupci Save ljudje, povezani z družino šefa sosednje države, je lep simbol časa, ki ga živimo. Če je Slovenija ob osamosvojitvi želela postati druga Švica, danes postaja druga Madžarska. V dobesednem pomenu. Kapital, ki prihaja iz naše vzhodne sosede, osvaja bančništvo, energetiko, turizem, storitveni sektor in medije. Ob intenzivnem političnem in obveščevalnem bratenju med Ljubljano in Budimpešto se Slovenija spreminja v ploščo za monopoli, za katero sedijo kronski zet in njegovi prijatelji. In se igrajo s hoteli.
Revija Jana št. 6, 8.2.2022
